Star televizor

Se jih še spomnite? Tisti veliki televizorji. Zadaj leseni, spredaj izbočeno steklo, ki je predvajalo črno belo sliko. In eni so bili celo barvni. Nismo si upali niti pomišljati o raznih slikovnih točkah, kaj šele o resoluciji ali HD.

Če so imeli daljinca, so bili že čudo tehnike. Cel uau. In tisti daljinec je bil velik kot kartonska škatla polkilskega kuskusa.

Stari, kot so bili, pa so nam dajali občutek vsemogočnosti, saj smo jih vsi lahko sila hitro lastnoročno popravljali.

Namreč, ko je slika začela pešati ali pa so po zaslonu začele migljati črte, si pristopil do ‘škatle’ in udaril z roko z ene strani. Potem je spet delala normalno.
Če ni, si udaril še z druge. In je delala. Če ni, si udaril še z vrha. In je skoraj sigurno delala.

Tako smo več let samopopravljali svoje škatle. Včasih so se nam po svoje maščevale in začele nagajati ravno, ko je bila kakšna pomembna tekma ali dober film.
Pa smo spet tolkli, udrihali in bentili.

Dokler enkrat škatla ni pokazala tiste pike sredi ekrana in od nje ni prišel niti zvok niti kanček slike.
Takrat smo vedeli, da je treba poklicati mojstra. Včasih je zamenjal žarnico, drugič pricinil kakšno žičko. Pa je spet delala.

Ali pa tudi ne …

Kdaj se vsi počutimo kot star televizor. Prevečkrat smo pretepeni in to z vseh strani, da bi še lahko delali. Ne pomaga nam niti mojster.

Pomaga le, da nas postavijo v kakšen kot in nas vsaj za nekaj trenutkov pustijo na miru. Naj se na nas nabira prah. Naj nekaj časa naredimo nič. To si moramo dovoliti.

In se zna zgoditi, da pa nas mogoče kdo kdaj obriše in skrbno popravi. Nam zamenja žarnice, pričvrsti vse žičke.
Znabiti, da bomo spet delali.

A zagotovo nikoli več tako kot prej.

Če bi delali tako kot prej, morda nekoč spet komu pride na misel, da nas začne pretepati.
Pazljivo!


Kdo nam piše didaskalije?

[Reciklirano – maj 2008]

 

Ni dolgo nazaj, ko sem bila na predavanju o divjem petelinu. Zanimivo. Gozdna kura, ki pride med ljudi samo takrat, ko se ji dobesedno zmeša. Zmeša pa se ji zato, ker ne najde samice ali pa, če jo že najde, ta ni prava zanj. Kuro smo verjetno prav ljudje izgnali iz sicer divjim petelinom naravnega habitata. In ta nora velika kura se grdo obnaša, napada ljudi, turiste, pohodnike, vse, kar lazi mimo njihovih rastišč.

To me je pahnilo v eno precej poglobljeno razmišljanje o obnašanju živali nasploh in seveda nas, ljudi. Medtem ko pri norem divjem petelinu povzroča grdo vedenje prav preveč moškega spolnega hormona testosterona, se pri nas ljudeh že na prvo žogo lahko našteje precej več tistih dejavnikov, ki krojijo naše vedenje, oz. tistih, ki nam pišejo didaskalije, pravim jaz.

Sedaj, ko so se povečale kazni za prometne prekrške, se predvsem na cestah opazi, kako na naše vedenje vpliva država s svojimi predpisi, zakoni, pravili. Prav luštno se je peljati po Poljanski dolini, kjer vsi vozijo najmanj tretjino počasneje, kot prej. Se človek kar malo oddahne, ker upa prvič, da bo to čim dalj časa trajalo, in drugič, da bo imelo za posledico čimmanj nesreč, predvsem tistih s črnim izidom.

Ob razmišljanju sem se potem kmalu ustavila pri moči družbe, ki nam veli, kako se vesti in kakšna naj bo naša olika. Sej poznate tiste, ki se začnejo na: ‘spodobi se’, ‘vsi tako delajo’, ‘treba je’. To je neka stalna praksa, nekaj ustaljenega, nekaj, kar je avtomatično treba delati, ker to delajo vsi. Gremo kot ovca s čredo. Kot mlada mama sem stalno pod pritiskom, ker bojda velja, da je najbolje imeti naslednjega otroka po dveh letih. Moram reči, da me ljudje na to opozorijo najmanj nekajkrat tedensko. Zdi se mi smešno, da je pač eno splošno prepričanje tako močno usidrano v glavah mladih parov, da to dejansko počnejo. Razumem tiste, ki bi pač radi imeli nek čas otroke, potem pa s tem opravili, pa tiste, ki pravijo, da je žensko telo po dveh letih pripravljeno za ponovno donositev človeškega mladička. Ne razumem pa tistih, ki to počnejo zato, ker je pač tako treba. Pa dobro no, nič ni treba. Treba je samo umret, pravijo stari ljudje.

Kaj je treba in se spodobi, pa še bolje in temeljiteje definirajo cerkvene zapovedi, običaji, dogme. Za veliki petek se ne je mesa, je eno od takih pravil. Ko sem podrobneje pogledala v večino svetih knjig tega sveta, sem ugotovila, da so si pravila vseh religij dostikrat sila podobna. Z nekimi določbami želijo spraviti malega človeka k poslušnosti, ubogljivosti, pokornosti. Ne želijo tatov, prešuštnikov, ubijalcev. Želijo spoštljive vernike, ki bi delali za skupno dobro, za dobro njih samih in ljudi v njihovi skupnosti. Religija kot taka se mi zdi zelo lep in prefinjen način vpliva na obnašanje ljudi. Vendar je bila že večkrat napak interpretirana in razumljena. Temu pripisujem tudi vse verske spore in netenje sovraštev med verami. Ljudje velikokrat ne razumemo prav.

Kdo še kroji naše obnašanje? Ko se pogovarjam z mladostniki, je njihov prvi odgovor vedno starši. Starši določajo hore legalis, omejujejo ure na računalniku, ukažejo, kaj smejo in kaj ne smejo početi. Še v prejšnjem stoletju je bila vsa vzgoja usmerjena v samostojnost. Ta je bila vrednota. Biti del družine, a samostojen, ne v breme očetu in materi. Mladostnikom s povešenim nosom, ker jih matka spet ni pustila na un žur, največkrat rečem, da se ne gre pritoževati, če jih starši nadzirajo, saj dejansko jedo iz njihovega hladilnika, pere pa lika jim tudi zlata mami, oče pa jim daje za bone, cel otroški dodatek pa še kakšen evro za povrh. Ko bodo finančno neodvisni, bodo tudi starši popustili vajeti in jih pustili, da gredo, kamor hočejo. Mladostniki mislijo, da to teži samo njim. Zagotovo teži tudi staršem, ki ne vedo, kje so ubrali napačno pot, da imajo doma nekdaj tako srčkanega fantka ali punčko, ki pa jim zdaj dela same probleme, preredko dela izpite, večinoma hodi domov rdečih oči in je vedno skregan z večino prijateljev. Malce pretiravam, pa vem, da veste, kaj želim povedati. Starši morajo na nek način doseči, da otroci izračunajo, zaštekajo, da bi bilo mogoče fajn iti delat in starše vsaj malo razbremeniti.

Naše vedenje lahko krojijo tudi ljudje, s katerimi smo veliko oz. ki jim zaupamo, torej naši najbližnji. S tem mislim predvsem partnerje, najboljše prijatelje, dobre kolege. Sama vem, kako sem hvaležna prijateljem, ki me opozarjajo na moje napake. Če bi mi mama naredila tako pridigo, je sploh ne bi poslušala, tako pa sem s pomočjo svoje družbe mogoče postala boljši človek. Podobno je pri partnerjih. Včasih slišim moške, kako jamrajo nad tem, kaj vse jim njihova žena ne pusti početi. Pa možje tudi ne pustijo ženam kaj prida manevrskega prostora. Pojdi, delaj, uživaj, ljubi. No, v takih primerih si rečem živi in pusti živeti … Vsak primer je poseben in je težko posploševati.

Kaj pa šefi? Vplivajo na naše vedenje. Saj veste, kolikokrat nekaj naredite, ker je on/a tako rekel/a. Če vam je všeč, se boste ‘zrihtal’, da boste tudi vi njemu/njej všeč. Če je strog/a, boste delali, da se mu/ji dokažete. Če je neumen/a (bojda obstajajo tudi taki), se boste njegovim/njenim potezam večkrat nasmejali. Vsekakor imajo šefi velik vpliv na vašo voljo in vedenje.

Kaj pa sami sebi? Sami sebi še v največji meri določamo, kako se bomo vedli. Vsaj prav bi bilo tako, da bi sami vedeli, kakšne odločitve sprejemati, kako bomo postopali, kakšno bo naše obnašanje v določenih primerih. Ni treba, da imamo za vsako stvar nekje napisane reglce, da vemo, kako moramo naprej. V resnici je žalostno, če se naslanjamo samo na to, da nam bo že nekdo povedal, kako naprej, predvsem pa neodgovorno. Zato spoštujem trmaste ljudi. Ti ne čakajo drugih, temveč vztrajajo pri svojem. Oni točno vedo, kaj hočejo, ne da bi koga vprašali ali prebrali kakšna pravila. Trme se ne gleda kot pozitivne. Pa kljub temu – le bodite tudi vi malo trmasti. Edino, ko ste trmasti, si lahko sami pišete didaskalije.


Taktika “sedeminpetdesetmild”

– Greva na študentski žur? Čaki, še cigarete kupim. Ene sedeminpetdesetmild, prosim.

– Zakaj pa te. Te so ja zanič?

– Za silo so. Veš, kam greva? Tam vsi žicajo. Jaz bom kadil svoje, za žicarje imam pa zdaj tudi dovolj.

– Se pravi, si kupil najcenejše in najbolj zanič, da bodo ta boljše ostale tebi.

– Ja, ampak to še ne pomeni, da jih ne bom dal, če me bodo zažicali.

Sedeminpetdesetmild so bile vedno najcenejše in za prvo silo čisto ok. Taktika, ki jo je prijatelj ubral, je bila za tiste študentske čase kar logična glede na to, kolikokrat se nas je žicalo (in smo se žicali med sabo, seveda).

Študente, ki smo delali skozi celoten študij, imeli štipendije ali pa se tako ali drugače bolje znašli od drugih, so imeli drugi študentje oz. falirani študentje, nekako navohane. Ni bilo žura, da nas ne bi žicali za cigarete, ni bilo dopoldneva, da nas ne bi milo prosili za bone, ni bilo večera, da nas ne bi v študentskem domu žicali za cedevito, kavo, … In eni so se znašli tako, da so kupovali cenejše cigarete zanje. Za hrano sem sama marsikdaj iskreno povedala, da če jim dam svoje bone, ne bom preživela dneva, ker sem imela faks tudi do devete ure zvečer. In so razumeli in so šli k drugemu in dobili. Tako je bilo in na to smo se privadili. To je bil del našega študentskega lajfa.

Nihče ni iz muhe delal slona. Od mojih kolegov nikoli nisem slišala očitka, češ sam naj si jih kupi, če hoče kaditi. Ali pa, da bi jim kdo odvrnil, češ če si lačen, si sam pojdi po bone. Očitno smo vsi verjeli, da se vse dobro nekako nekdaj (po)vrne.

Zanimivo pa je na ‘taktiko 57 mild’ gledati danes. Koliko ljudi še danes uporablja to taktiko, ko nismo več študentje in ko smo (recimo temu) odrasli, odgovorni in preskrbljeni? Če so bili v naših študentskih letih tisti, ki so prosili, študentje, ki pač niso imeli toliko možnosti, volje, denarja, sreče …, kdo so danes tisti, ki jim damo nekaj svojega, pa je to dejansko tisto najmanj, kar nam že omogoča, da rečemo, da smo dali, če so nas že vprašali? In koliko ljudi je takih, kot je bil moj takratni soobiskovalec žura, ki je dal dejansko tisto najmanj, kar mu je že omogočilo, da je lahko rekel, da je dal, čeprav pravzaprav sploh ni hotel dajati?

Ene poceni cigarete pa tak vozel, kajne? Jaz te taktike nisem ubirala. Moja je bila ‘če imam, dam’. A ko opazujem svet, vidim, da ljudje stalno ubirajo ‘taktiko 57 mild’. Pogosto v odnosih do svojih sodelavcev, svojcev, znancev, naročnikov, strank. Ljudi, ki bi lahko bili še kako pomembni zanje.

Kljub temu še najbolj boli, ko to taktiko uporabljajo na sebi. Sebi najslabše, drugim najboljše. Da ne bodo rekli, a veste?

Itak bodo, trape in trapi. Itak bodo.


Zakaj se nam dogajajo slabe stvari?

A ni res, no? Vsak dan lahko dobimo nešteto razlogov, da smo slabe volje. Slabe stvari se kar kopičijo ena na drugo. Če že ne jamramo nad vremenom (lepo vas prosim), nas pa šef mobingira, pa žlahta nas ima za čudake pa prijatelji so prijatelji samo takrat, ko ga pijemo, ko smo slabe volje pa nas ne poznajo ali pozabijo na nas, pa otroci najedajo pa partner nas ne posluša in podobno.

Obenem se nam ali našim bližnjim dogajajo še nesreče, zlorabe, goljufije, kraje, sabotaže in, bognedaj, samomori, smrti po dolgotrajni bolezni. Grozljivka, tega ni mogoče zdržati. Nič ni tako, kot mi hočemo. Tu mač.

Na svoj 21. rojstni dan sem po pijači s prijatelji šla na pošto, da bi poklicala mamo. Telefon kar nekaj časa zvoni in na drugi strani se oglasi očetov glas. To ni bilo običajno.

Kje je mama, ata? Zakaj se ni oglasila mama? Kaj dela?

Oče ni prišel do besede.

Plašno in zaskrbljeno mi pove, da je spet tam. Tokrat v stavbi C.

A se ji je ponovil? (Svojci rakovih bolnikov nikoli ne omenjamo besede rak.)
Ne vem. Tja so jo peljali. Boš šla k njej?
Ja, takoj grem. Drži se, ata.

Ne spomnim se, kako sem prišla k njej. Čakala me je že opremljena v beli halji v sobi, kjer je gledala Esmeraldo. Zdaj vem, da je bila Esmeralda najboljša možna eskapistična poteza v tej situaciji. Počakala sem. Pogovorili sva se.

Ponovil se je. Metastaze so na jetrih.

Ko sem odhajala, se še nisem zavedala, da se je začel sedemmesečni vztrajen, boleč in utrujajoč boj s to boleznijo, ki ga žal nisva zmagali.

Po njenem pogrebu se tudi nisem zavedala, da se je začelo moje skoraj 15-letno obdobje žalovanja, obremenjevanja, negative, jeze, neodpuščanja, užaljenosti in gledanja na svet kruto realno, s čimer me je ta izkušnja očitno zaznamovala za vselej.

Potem je prišel dan, ko sem se odločila. Dovolj je. Priznaj si. Tvoja mama ni bila popolna. Ene stvari bi lahko delala drugače. Morda bi jo še vedno imela, če bi. Občutek, da sem izdala človeka, ki mi je dal Življenje, je bil poprej premočan, da bi si to upala priznati.

Od tistega dne si gradim življenje na novih temeljih. Stvari, ki jih opisujem v prvem odstavku, zame že dolgo ne veljajo več. Nimam težav z ljudmi. Rada jih imam. Eni so taki, drugi drugačni. Razumem njihove šibkosti, razumem, da oni morda nikoli ne bodo razumeli mene. Prav. To sprejemam.

Razume nas le tisti, ki je imel isto izkušnjo in mogoče je tako tudi prav. In ne boste verjeli, kako sem vesela za tiste, ki nimajo takih izkušenj.

Slabe stvari me še vedno pretresejo. Namenim jim čas, da se iz njih česa novega naučim. Pogosto se glede določenih dogodkov res preveč obremenjujem. Boli me, da ljudje svojim soljudem privoščijo toliko slabega. Še huje je, da jim to namenoma delajo. Najhuje pa mi je videti, ko si ljudje v brezupu vzamejo življenje. Na ena vprašanja, ki mi hodijo po glavi ob slabih dogodkih, verjetno nikoli ne bom dobila odgovora. Lahko pa vedno premislim in si domislim, kaj bom sama naredila, da slabih stvari v bodoče ne bo oz. da jih bo precej manj.

Slabe stvari so del naših življenj. Življenje je Šola, ki nas pripravlja za nove korake naprej. Če se iz slabih stvari ničesar ne naučimo in se z njimi stalno obremenjujemo, smo pač slabi učenci. Slabi učenci ponavljajo razred. In prav nič slabega ni v tem, da se lekcijo, ki nam je bila očitno namenjena, res dobro naučimo in se tako pripravimo na vse slabe stvari, ki nas še čakajo.

Samo tako vemo, da bomo prihodnjič z večjo verjetnostjo izdelali razred že v prvo.


Donacije namesto poslovnih daril

Ste kdaj razmišljali o akcijah nekaterih podjetij, ki ob koncu leta namesto, da bi obdarili svoje zveste stranke, raje donirajo humanitarnim organizacijam? Lepo. Čudovita PRovska sporočila se tipkajo kar sama od sebe. Imenitna zgodba za branje v časopisju. Vendar, je ta poteza res učinkovita za podjetje?

Podjetja leta in leta vlagajo v svojo bazo strank. Leta in leta kvalitetnih odnosov in zadovoljnih strank je potrebnih, da nekomu rečemo poslovni partner. In teh je tako kot v osebnih življenjih malo. Največkrat jih bomo prešteli na prste ene roke. Kljub ljubkemu PRovskemu sporočilu, da se podjetje letos ne bo lotilo obdarovanja svojih poslovnih partnerjev, se za te najbližje vedno najde kakšna steklenica dobrega vina ali kakšen drug priboljšek.

Lanskega decembra sem malokrat slišala za ta način neobdarovanja, pa vam zaupam, zakaj menim, da je do tega prišlo:

  • fora je že obrabljena, mediji tega ne vidijo več kot zanimive zgodbe in jih ne objavljajo razen v primeru, da podjetje plača oglasni prostor, kar podjetje dodatno stane
  • podjetjem se ne da, da bi iz te donacije naredili boljšo zgodbo. Oni so že donirali, ni to dovolj?
  • z objavo zneska donacije so si ljudje lahko mislili, koliko jim je ostalo šele zanje, če dajo toliko samo za darila
  • NVO-ji podjetjem ne utemeljijo zadovoljivo, da je njihovo neobdarovanje partnerjev doseglo svoj namen.
  • davčne olajšave, ki so jih podjetja tako lahko uveljavljala, tudi slučajno niso pokrila stroškov ‘oživljanja’ starih zvestih strank, (ki bo sledilo tekom leta), kot so to poprej uspešno dosegali z darili ob zaključku leta
  • Deljenje na večvredne in manjvredne: Ključnim strankam/naročnikom se je darila kupovalo kljub prisrčnim sporočilom v medijih in elektronskih sporočilih. Zaradi tega so jih tisti, ki niso prišli v ‘ožji izbor’, prej ali slej dobili na laži, kar pa je ni ravno spodbudno za nadaljnje dobre poslovne odnose
  • z akcijo prejšnja leta niso dosegli namena, tj. dviga ugleda podjetja v družbi oz. niso znali izmeriti učinkov akcije, ne NVO ne podjetja
  • preslaba komunikacija tako o akciji, kot o skupnem sodelovanju in skupnih ciljih ter vrednotah
  • premalo raziskovanja o učinkovitih NVOjih, za kar lahko tudi sami sebe pošteno okaramo. Premalo se posvečamo osveščanju, da smo strokovno usposobljene in kadrovsko močne organizacije s še kako pomembnim poslanstvom.

Vedno je dobro najti način, kako reči hvala, izraziti spoštovanje in si izreči dobre misli. Tako NVO-ji kot podjetja. Dobro je, da to naredimo tako po svoje, kot tega ne naredi nihče drug.

Če tega ne mislimo narediti iskreno, je menda res bolje, da doniramo neznani (morda celo neobstoječi) dobrodelni organizaciji (pomembno je vendar, da se lepo bere in sliši). Tako privarčujemo na času, energiji, pa še z ljudmi se nam ni treba ukvarjati. Groteskno, ampak se bojim, da marsikdo dejansko tako misli. S takim vedenjem nevede pove, da je sam sebi povsem zadosti.
Če sami pri sebi začutimo take vzgibe, se pejmo solit. In to takoj.