Res nimamo pojma o sponzorstvih?

Uf, sem kdaj slabe volje, ko v recimo temu priznanih časopisih prebiram članke, ki obravnavajo neprofitne projekte. Kdaj se zdi, da taki članki samo samo polnijo prostor, ki bi ga oglaševalski oddelek z veseljem zamenjal za oglase, če bi kdo želel tam oglaševati. Izjave dajejo ljudje, ki naj bi bili strokovnjaka na področju pridobivanju sredstev od podjetij, čeprav izhajajo iz organizacij, ki so v 95 % podprte iz javnih sredstev, pa naj si bodo to državna ali evropska. Nepoznavanje sektorja in dejanskega dela v njem je očitno iz vsebine, izjav in predlogov za izboljšave. In ti časopisi, ki naj bi še dosegali velike naklade in s tem ne nujno tudi veliko število bralcev, so imenitna priložnost, da se to bralstvo uči. A žal ne v takih objavah, kot smo jim priča. Osebno bi jih želela naučiti vsaj tiste najbolj osnovne osnove – razlike med sponzorstvom in donacijo.

Pri sponzorstvu gre namreč za daj-dam odnos. Sponzorski vložki podjetja sodijo pod stroške oglaševanja. Za sponzorstvo podjetju izdate račun in od sponzorskega zneska plačate davek, ker je to dohodek iz pridobitne dejavnosti. Pri sponzoriranju ima podjetje pravico pričakovati povrnitev celotnega svojega vložka. Sponzorjem so sredstva nakazana na vaš račun investicija v nekaj, kar bo njim prineslo dobiček. Zato ni moč razumeti sponzorirancev, ki tega ne želijo oz. se tega želijo že po podpisu pogodbe nekako otresti, češ saj ne bo treba vsega tega delat’.

Strokovnjakinja, s katero sem v času svoje raziskave na temo fundraisinga prijetno kramljala, je zanimivo reagirala na dogajanja na sponzorskem trgu danes, ker po njenem sponzorji že toliko zahtevajo nazaj, da neprofitne organizacije lahko kar pozabijo na svoje poslanstvo, saj bodo delale samo že za zadovoljitev sponzorjevih potreb. Sama tako slabe izkušnje nimam, saj sem pri svojem večletnem delu v neprofitnih organizacijah vedno sodelovala s takimi sponzorji, ki so bili srčni in predvsem spoštljivi do organizacije, ki sem jo takrat predstavljala. Hvaležna sem zato, da sem imela tako srečo. Niso pa je imeli vsi. Žal.

Donatorji so nekaj povsem drugega. Oni donirajo na vaš račun, največkrat ne želijo biti omenjeni, ker dajo zato, ker si res želijo svojo srečo, uspešnost pri poslu deliti z vami. Omemba niti ne sme biti od vas zahtevana v pogodbi, saj jim donacija prinese tako davčne olajšave, kot po moje dober občutek, da so bistveno prispevali k dobri zadevi.

Ne vem, no, zame je to bistvo doniranja, ta občutek, da daš, če lahko daš, in to z veseljem in brez pričakovanja, da dobiš kaj v zameno. Toliko časa sem že v neprofitnih vodah, da vem, da nas takih ni malo. In to me osrečuje. Hvala vsem tistim, ki donirate.

Pokažimo drugim, kako se dela. 🙂

O tem, kaj se o našem delu piše, pa kdaj drugič.


Strah, dvomi? Nekonformizem zmaga.

Kar 14 dni sem potrebovala, da sem si rekla, da to mojo peto zgago peljem naprej. Oglašal se mi je tisti glas, ki je verjetno v vseh nas, ki ti kar po alinejah (čeprav se v avdio verziji ne vidijo :)) našteva, kaj vse si bo kdo mislil, kaj vse bo narobe, kakšne nevarnosti nam pretijo zaradi tega.

Mogoče sem dvomila tudi zaradi primera phishinga, ki sem ga doživela pretekli petek na moji stari spletni strani, ki sem jo potem v šumu ukinila. Očitno je bil tudi to en znak, da se bolj skoncentriram na zgago.

V teh štirinajstih dneh sem do konca prebrala knjigo Umetnost nekonformizma, ki ima že tam proti koncu en briljanten del, ki je v resnici odgovoril na vse moje strahove in pomisleke.

Odgovarja na vprašanje, kaj pravijo o zmagovalcih. Hugh MacLeod, avtor knjige Ignore Everybody, ki mislim, da ni prevedena v našo materinščino, je namreč izjavil:

Vse, kar morate narediti, če  hočete, da bi vas veliko ljudi sovražilo, je, da zaslužite veliko denarja s tem, da delate tisto, kar vas veseli.

Avtor Chris Guillebeau v knjigi The Art of Non-Conformity: Set Your Own Rules, Live the Life You Want, and Change the World (Perigee Book.) predlaga, da zadnji del trditve zamenjate tudi s temi odvisniki:

– da se neznansko zabavate …

– da pomagate mnogim ljudem …

– da ste boljši od vseh drugih …

Naprej razlaga, da je normalno, da ob vsakem nekonvencionalnem početju lahko pričakujemo tako pozornost, kot tudi kritike ljudi. Če ste pri tem še uspešni, se pripravite na še več pozornosti in seveda več kritik.

Potem pa se loti ene sorte ljudi, ki živi predvsem zato, da skuša zmagovalce potlačiti. Uporablja izraz energy-sucking vampires, ki je meni strašansko všeč. Vampirji po njegovem na prinašajo ničesar pozitivnega na tem svetu, skušajo pa izsesati življenje iz drugih ljudi. Zmage in poraze jemljejo tako, da je zmaga enega vedno pogojena s porazom drugega. Ne razumejo, da lahko vsi zmagujemo, ne da bi zaradi tega komu škodovali ali da bi kdo kaj izgubil.

Zaključek pa mi je najljubši. Kot pravi Chris, ljudi, ki so samozavestni in fokusirani, imajo za arogantne vedno prav tisti ljudje, ki teh dveh kvalitet nimajo. Ti ljudje raje vidijo, da vam gre slabše, ker njim ne more iti boljše. Chris potem navede nekaj primerov, ko so z danes slavnimi in velikimi umi imeli opraviti povprečneži. Dva primera zmagovalcev, ki jih zagotovo poznate:

Resničnim genijem najbolj zagrizeno nasprotujejo povprečneži, pravi Albert Einstein, ki naj bi bil počasne pameti in trpel za pomanjkanjem zanimanja v šoli (če se temu lahko tako reče).

Ni nam všeč, kako zvenijo, in kitarska glasba nima prihodnosti. – Glasbena založba Decca, ki je 1962. zavrnila skupino The Beatles.

Dobro se je zavedati stvari, ki jih ljudje govorijo o nas, vendar to ne pomeni, da jim morate pustiti, da vas ovirajo pri doseganju vaših ciljev. Ko začnete privabljati vampirje, čestitke: dobro vam gre. Ne obupajte. Vsi ostali računamo na to, da boste nadaljevali.

Omenjena knjiga je bila ena od kupa knjig, ki sem si jih kupila za lahkotno prebiranje med porodniško, pa je prišla na vrsto šele sedaj. Enkrat me je nečakinja vprašala, o čem govori in nisem ji znala razložiti drugače, kot ta sem ji nekonformizem poenostavila v to, da delaš to, kar drugi verjetno nočejo, da bi. Sedaj ko gledam nazaj, niti nisem toliko zgrešila. Sem pa malo pogooglala besedo nekonformizem in mi je našel razlago, ki je sila resne narave.

Nekonformizem je odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam ali celo škodi.

Strašljivo. Če si drugačen od povprečnih, se ti po tej razlagi ne piše ravno dobro. A s klikom na besedo pridem do tudi prav posebne trditve. Vam jo kar prepišem:

Ustvarjalnost je odvisna tudi od človekove osebnosti. Najbolj pomembna značilnost ustvarjalnih ljudi je nekonformizem.

Zanimivo, (p)ostajam torej nekonformistka in čakam na vampirje.


Zakaj zgaga?

V življenju se nam večkrat zgodi, da ob različnem času na različnih mestih trčimo v določene stvari, ki imajo neko posebno skupno lastnost. Tako je tudi z mano in zgago. Najmanj štirikrat sem se srečala z njo in vsakokrat v drugi obliki.

Prvič kot osnovnošolka, kjer sem soustvarjala Zgaga show, parodijo na vse možne Muppet in moped šove, ki so bili takrat prisotni v medijih. Šlo je za ime šolskega radia, ki je za uvodno špico vedno zavrtel skladbo Zabadak. Original je iz leta 1967, mi smo vrteli verzijo iz 1979-ga leta, radio Zgaga show pa je obstajal tam nekje od ’89 – ’92.

Drugič sem se z zgago srečala leta 1996 in sicer tako, da sem delala na Zgaga rock festivalu v Spodnjem Hotiču pri Litiji, kamor me je povabila sošolka. To je bila moje prvo sodelovanje pri organizaciji prireditve, ki je imela res veliko število obiskovalcev in kjer sem spoznala, da me organizacija tovrstnih zadev še kako zanima.

Tretjič sem se z zgago srečala na faksu, ko smo leta 2000 ustanovili špansko gledališko skupino Hiperclorhidria (v prevodu zgaga), ki je bila ne ravno moja prva gledališka skupina, vsekakor pa tista, v kateri sem se res dobro počutila. Po prekinitvi z delom v gledališču leta 1993 sem tako čez 7 let spet stopila na odrske deske in uvidela, da je gledališče moja velika ljubezen in da mu moram ostati blizu na tak ali drugačen način.

Četrtič pa se z zgago dejansko nisem želela srečati, pa je kljub temu prišla. V letu 2007 sem precej zbolela na prebavilih, kar je posledično pripeljalo do tega, da je bila zgaga moja vsakodnevna spremljevalka. Takrat sem se precej zamislila nad sabo in mogoče začela bolj zdravo živeti, se bolj posvečati odnosom med ljudmi, skrbeti zase na vseh ravneh. Tako sem zgago pregnala in sedaj sem kot nova.

Pred vami pa je peta zgaga, prvič sem konkretno samo jaz vplivala na to, da nekaj nosi to ime. Blog s tem imenom se mi zaenkrat zdi dobro nadaljevanje vseh zgag v mojem življenju.

In kot še vse zgage dosedaj, me bo tudi peta zgaga verjetno česa naučila. Kaj mi pomeni, kaj si želim, mogoče pokazala pot naprej. Mogoče izpade, da sem tudi jaz le ena sama zgaga. Ali pa takrat, ko me dere zgaga zaradi situacije, v kateri se znajdem, o tem napišem še vam. V tem primeru je domena zgaga.si še bolj logična izbira, ne?