A pa res toliko delate?

Joj, ne morem. Toliko dela imam.
A lahko kasneje, zdaj ne morem? ‘Kasneje’ se ne zgodi. Nikoli.
Delam po 16 ur na dan, pa še otroci, pa …
Jaz mislim, da bi se moral vsak osebek, ki več kot trikrat na dan komurkoli izjavi, da ima preveč dela, nobenega časa in gužvo, usesti in se resno pogovoriti sam s sabo.
Komu laže? Jaz verjamem, da ima ogromno dela marsikdo od nas. A verjamem tudi, da večina tisto delo dejansko dela, medtem ko nekateri prenehajo delati, da bi lahko vsakemu, ki ga srečajo, povejo, da imajo veliko dela.
Spomnim se gospe, ki je delala 15 ur dnevno. ‘Delala’ je pomenilo, da je bila fizično prisotna v pisarni, katere luč je gorela prav toliko časa. In ljudje, saj vemo, kakšni smo, so verjeli, da dela, ker je stalno gorela luč.
Čez nekaj časa se izkaže, da je bil edini rezultat njenega dela večji račun za elektriko.
Zakaj se nikoli ne vprašamo, koliko časa delamo kaj in kaj delamo toliko časa? Zakaj si ne napišemo, kaj je pomembno, da je postorjeno in kaj lahko počaka? Kaj lahko damo delati nekomu drugemu, ker sami nismo tako dobri ali ker nam tisto delo ne leži?
Pri slednjem ima mnogo ljudi težave, saj verjamemo, da nihče ne more opraviti določenih nalog tako dobro in hitro kot mi. Prav je, da tako mislimo, a obenem sami sebe ujamemo v zanko. – Delamo več in to po svoji krivdi.
Sama vsako leto tri delovne tedne sledim, kaj vse počnem. Sledim tudi enemu tednu med t.i. dopustom. (Ljudje na svojem nimamo dopusta v takem pomenu besede kot drugi.) Vsakič znova ugotovim, da med mojimi tedni ni razlike. Vedno počnem več stvari hkrati in več projektov. Spoznala sem, da mi tako nikoli ni dolgčas in da tako naredim več. Mogoče je še en zanimiv fakt to, da v svojem delu uživam. Če bi nekdo, ki me ne pozna, pogledal vse naloge, ki jih opravim, bi rekel, da nimam nobenega redu. Vendar kako potemtakem ne zamujam rokov in uspem narediti vse, kar si zadam?
Odgovor je v zadnji besedi – ZADAM. Si vi zadanete cilj ali čakate, da vam bo kdo drug osmislil vaše delo? Čakate na navodila za naloge od drugih? Seveda, z izpolnitvijo le-teh boste lahko utemeljili svoj obstoj.
Ali si, bognedaj, zadate samo cilj, da uspešno igrate in se pred drugimi pretvarjate, da delate, čeprav v resnici sploh ne veste, kaj naj bi delali oz. sami s sabo še niste prišli na čisto, kaj bi morali, predvsem pa kaj bi radi delali?
Če je to res, potem imate en mejčken problem.
Usedite se sami s sabo in začnite delati na tem, da boste bolje delali.
Če potrebujete pomoč, si preberite kaj o organizaciji vašega časa, mogoče si konkretneje postavite prioritete, mogoče pokličete mene.
V vsakem primeru bo to pomemben korak naprej.

Tujega znanja nočemo, svojega ne damo

Tujega nočemo, svojega ne damo. Titovi časi. Stalno v pisni in ustni obliki. Še zdaj to načelo ostaja v naši zavesti. Tujega nočemo, češ imej ti tisto svoje tam, kjer hočeš imeti. Svojega ne damo, češ pusti, kar je moje, pri miru, ker sem si to še kako težko priboril.

Tuje nam pomeni neznano, nekaj, česar se prej bojimo, kot sprejemamo z odprtimi rokami. Tuje je tisto, ki nas plaši in nam daje občutek negotovosti, celo manjvrednosti. K sreči je Svoje je tisto, kar nam je domače in kar imamo radi. Dobro se počutimo ob, pri in na svojem. In tega se držimo in ga ne spustimo.

Če govorimo o znanju, je ta zgodba malo drugačna, a še vedno krilatica ostaja precej blizu resničnemu stanju. Tujega znanja nočemo, svojega ne damo. Je res? Kolikokrat smo se pripravljeni od koga česa naučiti, kaj novega spoznati, se zbrcati in dejansko oditi na predavanje, delavnico, srečanje, kjer spoznamo nekaj čisto novega? Se raje umaknemo z izgovorom to pa meni ne gre ali saj tega ne bom nikoli rabil ali pa to se mene ne tiče.

Prav je, da znamo selekcionirati tisto, kar nas zanima, od tistega, kar nam je zadnja briga. A kdaj je dobro, da se spustimo tudi po toboganu neznanega in si dovolimo spoznati, da je tudi v znanju nekoga drugega kaj zanimivega za nas.

Ker v sebi ne moremo nositi vsega znanja tega sveta, četudi bi to hoteli, nam zelo koristi nam tuje znanje. Nič ni narobe, če se obkrožimo z razno raznimi strokovnjaki, ki nam pridejo prav, ko česa ne vemo, bi se pa radi podučili. Če smo izbrali ta prave, nismo daleč od vala novih idej, ki nas prej ali slej nekam pripelje. Takrat smo srečni. Že med potjo, kaj šele na cilju. Jihaaa.

Ne pozabimo pa nase in na lasten odnos do podajanja znanja. Kolikokrat slišim otroka, ki sprašuje mamo zakaj in ta odgovori zato. Pišuka, si mislim, odgovori mu, zadovolji njegovo radovednost, to je ena ključnih maminih vlog. Grr. Kdaj si mislim, da verjetno mama ne ve odgovora, vendar ti otroški zakaji so pogosto preprosti in verjamem, da bi vsaka znala odgovoriti, če bi imela voljo do tega. Kot mama tudi vem, da je sama sebe prikrajšala za ene najlepših trenutkov z otrokom in vstopnico v svet tiste ljubke naivnosti otrok.

Še en način, kako nočemo dati svojega znanja od sebe, so (ne)medgeneracijska sodelovanja. Mladost in starost ne gresta skupaj, to vemo. Koliko starejših noče predati znanja na mlajše, da si zagotovi prostor za obrekovanje in nagajanje. Tako metanje polen pod noge mlajše boli in ko ostarijo nadaljujejo z istim vzorcem, češ meni je bilo hudo, ko me nihče ni naučil. Če ne boš tega na lastni koži izkusil, me ne boš nikoli razumel.

A vedno se tisti mlajši ne postavi na svoje noge in ni rojen samouk, niti volje nima, ker je bil tako negativno motiviran. Potem se čudimo, ker izginjajo poklici, propadajo kmetije in družinska podjetja. Samo zato, ker nekdo ni želel predati svojega znanja naprej. Zmotno misli, da ga bodo tako ljudje vedno imeli v čislih. Hmnja. Žalostno.
Pa bodimo mi drugačni in podarjajmo in sprejemajmo znanje. Ozavestimo, da je za naše zanamce in znance koristno, da jim podajamo svoja znanja naprej, in da tudi drugim dovolimo, da nas naučijo česa novega. To je super izmenjava.

Ameriški kolega mi je nekoč svetoval, da naj se vsak večer vprašam, česa novega sem se tisti dan naučila. Poizkusite. Najverjetneje ugotovite, da je vaše življenje še bolj pisano, kot ste mislili, ali pa kako ga lahko naredite takega, kot vam je všeč.

Česa novega ste se danes naučili?

Članek je 1/31 Projekta 31.