O petih hlebcih in dveh ribicah

Biblija je zakladnica fantastičnih zgodb. Vsakič ko na kakšno, naključno ali namenoma, naletim, jo povsem zlahka apliciram na zgodbe, ki jih vsi živimo dandanes. Kdaj najdem potrditev, kdaj razlog za ponoven razmislek, kdaj poduk.
Kot menedžer se ne držim daleč od drugih menedžerjev in kdaj se pogovarjamo tudi o kruhu. O kruhu v tistem drugem pomenu – kruhu kot osnovi za preživetje. Koliko ljudem menedžerji damo kruh, koliko družin preživi zaradi našega dobrega menedžmenta in vodenja?

 

Neprofitni, profitni menedžerji … Ni pomembno. V interesu vseh nas je, da so ljudje pošteno plačani, da spodobno živijo in preživijo svoje družine. Za mlade nam je pomembno, da jih spravimo h kruhu.

 

In če se vrnem nazaj k svetopisemski zgodbi, v kateri Jezus nahrani pettisočglavo množico. Razmnoži pet hlebcev in dve ribici, ki jih je slučajno imel deček, ki je bil tam na tistem širokem travniku.
Jezus kot vodja, najprej veli, da se vsi posedejo na travo. Lačni ljudje so pokorni in ga ubogajo.
Vzame kruh in ribe, ki so mu jih prinesli, in jih ukaže razdeliti med ljudi. Po obedu zahteva, da poberejo vse ostanke. Teh je za 12 košar.

 

Poznamo zgodbo. Nič posebnega. Pač še eden njegovih čudežev.
S svojim znanjem in izkušnjami smo lahko tudi mi podobni Jezusu. (Ne, nič domišljavega ni v tem, da se primerjamo z njim). Ljudi vodimo, jim povemo, kaj naj delamo. Sledijo nam, ker imamo nekaj, kar oni želijo. Zaposleni verjetno tudi zaradi plačila, ostali zato, ker verjamejo v to, kar verjamemo mi.

 

Pri slovenceljskem menedžmentu pa se marsikdaj zatakne že pri kruhu in ribah. Kako to mislim? Tako, da nihče ne pomisli, da vam mora dati v roke nekaj, iz česar boste lahko nekaj ustvarili. Naredili čudež, če hočete.
Kruh in ribi so pri zgodbi o Jezusu ključni, saj ju je Jezus najprej dobil, da jih je lahko razmnožil.

 

Kaj pa mi dobimo, ko nas pokličejo, da vodimo? Običajno organizacijo v razsulu, brez pravega reda in usmeritve. Naši ‘podrejeni’, ki jih za razliko od predhodnikov ne jemljemo kot manj vredne, so nad spremembami, ki jih uvajamo, zaprepadeni. Objasnijo, da niso navajeni (takega) dela. Nimajo motivacije, dejansko pa nimajo pojma, kaj tam sploh počnejo. In kako boste vi s tako ekipo prišli do kruha? Težko.

 

Še težje bo z vašimi nadrejenimi, tistimi, ki sedijo v upravi organizacije. Ti bodo razmišljali tako, kot so razmišljali do sedaj. Tako razmišljanje je pripeljalo do klavrnega stanja. Pa kaj? Posledice zanje so premajhne, da bi jim bilo mar. Škoda.

 

A uprava je ključna pri potrjevanju finančnega načrta. Prihodkovni del, kjer je običajno zapisano, koliko morate ustvariti, je jasen. Cilj – nahraniti pettisočglavo množico – je napisan z odebeljenim fontom in še podčrtan. Na stroškovni strani je nič, le stroški za redne prihodke ljudi, ki so že zdavnaj pozabili na žar, s katerim so se pred leti lotili dela v tej organizaciji. Torej nič kruha, niti žemljice, kaj šele hlebca, kaj šele pet hlebcev. O ribah ne duha ne sluha (čeprav je ribe že sicer težko kdaj slišati, četudi jo držimo v roki.)

 

Zaveste se, da vam nalagajo, da brez petih hlebcev in dveh ribic nahranite pettisočglavo množico. Pomislite na Jezusa. Nevoščljivi ste mu. Njegov čudež je bil še kako lahek v primerjavi z vašim. Vi nimate v roki ničesar, da bi se lotili. Niti drobtinice kruha, niti luske.

 

Imate dve možnosti.

1. Pobirate plačo in se pretvarjate, da boste naredili čudež. Držite se v svoji pisarni, kao da nekaj delate. Ne boste komunicirali s tistimi nad ali pod vami. Razen v ekstremno nujnih primerih, pa še tem se boste nekako izognili. Preden vas spregledajo, bo minilo že toliko časa, da se boste finančno precej okrepili. Nabran denar boste porabili za čas, ko boste čakali na novo priložnost.

2. Ste iskreni do sebe in si ponovite staro modrost: Brez nič ni nič. To poveste tudi tistim nad in tistim pod vami. Verjetno vas ne bodo razumeli. Njihov status quo traja že predolgo. Razumete jih in se prijazno poslovite. Vaš čas je predragocen, da bi ga zapravljali s tistimi, ki se niso pripravljeni spremeniti, učiti in delati. Ni treba, da to vedo, a nove priložnosti ste začeli iskati že predvčerajšnjim. Priložnosti, kjer vas bodo klicali tisti, ki bodo za vas že imeli pripravljene ne le hlebce, tudi potice, sirove in makove štručke, ter širok izbor sladkovodnih in morskih rib. Če pojdete tja, boste uživali in sčasoma dejansko nahranili večtisočglavo množico. To bo tista nagrada, ki jo imamo vodje najraje. Tisti elan, ki te poganja, da delaš dobro in učinkovito še naprej. Nagraditi ljudi, ki nam pomagajo uresničevati naše cilje.

 

In, kako se boste odločili?


Problem desne roke

Ne vem, če ta izraz – problem desne roke – sploh obstaja. V resnici mi je vseeno. Jaz ga kar uporabljam in to precej. Če ne bi bil problem desne roke toliko prisoten, ga zagotovo ne bi.
Problem desne roke je problem vsake organizacije, ki je vodje nočejo zapustiti. Gre za vodje, ki (nezavedno) dajejo občutek, da bo brez njih vse propadlo. Njihova kvazinezamenljivost in kvazinepogrešljivost škoduje organizaciji, a se tega ne zavedajo.
Dokazali so že, da ljudje, ki mislijo, da so za vse sami, tudi sebi zelo škodujejo. Na koncu koncev se dejansko zgodi, da ostanejo sami, saj jih nergavih in zoprnih nočemo več prenašati. A ni škoda živeti to življenje sam (in to samo zato, ker se ne znamo obnašati)?
V organizacijah, ki imajo dolgoročno zastavljene cilje, že zgodaj pred odhodom trenutnega vodje, izberejo potencialne desne roke, ki bodo z znanjem seniorjev obogatile svoje znanje, si pridobile pomembne izkušnje in tako uspešno nadomestile vodjo, ko bo prišel čas, da se umakne. Ti vodje dejansko odidejo pomirjeni, saj vedo, da bo z organizacijo vse ok. Zaupajo, da bo z organizacijo vse ok. Na to so pomislili že dosti prej.
Kako pa je v naših organizacijah? Veliko delam z društvi in ko mi njihovi člani, največkrat predsedniki, opisujejo, da ni mladih, ki bi jih nadomestili, pogosto z nekaj dodatnimi vprašanji ugotovim, da mladih ni, ker se vodje vztrajno in največkrat nezavedno trudijo, da jih odženejo.

Kako? Če jim dajo nalogo in je ne opravijo na njihov način, so nesposobni. Četudi je dobro opravljena, način ni pravi. Razumete!? To ni dobro za organizacijo. Ker mora biti točno tako, kot se je delalo včasih, da se šteje za dobro.

Mladi, če že niso vodje, hočejo jasna navodila, ki bodo vodila k ciljem, k poslanstvu. Če vprašajo, dobijo odgovor, da to bi pa že morali vedeti, za kaj si društvo prizadeva. Lahko da mladi že vedo, a potrebujejo dodatno utemeljitev vodje, s katero si bodo sliko v mislih še natančneje predstavljali in uspešneje predstavljali društvo navzven.

Mladi hočejo vlagati. Zdaj smo pa tam. Zdaj je že jasno, da nikoli ne bodo desne roke. Kako to mislijo – vlagati? Naša organizacija špara za hude čase, vendar. Ko pridejo hudi časi, nam boste mladi hvaležni, da imamo tri letne proračune rezerve na računu. Mladi bi ta denar vložili v nove programe, v novo opremo, v nove kadre, da bi laže delali, kar delajo. Zanje je poanta v slednjem. Vendar to je za sedanje vodje nekaj nezaslišanega! Tukaj se dela tako, da se laže financerjem in zavaja člane, ne pa vlaga v boljši jutri. Denar pa mora biti na računu – za hude čase, ki prihajajo, ne za programe, opremo in bognedaj, kadre.

Mladi se bodo vprašali, zakaj so sploh vprašali. ‘Pravični’ vodje se ne bodo vprašali ničesar. Še naprej bodo govorili čez mlade, kako so nevredni in nesposobni ter koliko priložnosti, da so jim dali, pa jih niso izkoristili.

Niti ene priložnosti niso dobili. Od starih nezadovoljnih jamrarjev zagotovo ne. In šli bodo tja, kjer jih bodo, saj imajo znanje in prilagodljivost. To je njihova velika prednost. Lahko bi jo izkoristili tudi v prid dotične organizacije, ampak to ni mogoče, saj bi lahko vrglo slabo luč na sedanjega vodjo.

Človek se seveda vpraša, če je morda to početje namerno, da bi še kako lahko jamrali naprej in nazaj, kako ljudje njim, ‘edinim pravim’ vodjem obračajo hrbet? Zdi se, da je bilo to nesramno delo prej zaupano samo njim. Dobro ga opravljajo. Ko jih spet vidim, jim čestitam. Zagotovili so si, da nikoli ne bodo imeli desne roke. Vsekakor pa bodo imeli problem desne roke. Za njimi bo zagotovo ostal en velik prazen nič.

In prav to so tudi hoteli. Seveda nezavedno. Pfej fuj.

(Kot zanimivost naj napišem, da so slovenska društva na dan, 31. 12. 2006, torej pred ekonomsko krizo v društvenih skladih hranila 439 mio. EUR. Na dan, 31. 12. 2014, torej po krizi pa 447 mio EUR, kar nakazuje, da ekonomska kriza ni vplivala na višino rezerv v društvenih skladih, za katere bi pričakovali, da so se v krizi (zaradi krize) bistveno zmanjšali. Podatki so iz Informacij o poslovanju društev AJPES.)