Božična pesem ali najboljše darilo?

Božična pesem. Vsi jo poznamo. Če je že nismo brali, smo pa slišali zanjo. Charles Dickens jo je napisal že davnega 1843. Govori pa o škrtem in zlobnem Scroogu, ki je izkoriščal svoje delavce, da bi sam dobro zaslužil.
Nekega božičnega večera ga (sicer s pomočjo obiska štirih duhov, ki ga opomnijo na vse hudobije, ki jih je v življenju storil) prešine, da bi jim lahko dal prost večer, da bodo s svojimi družinami. In delavci so mu bili hvaležni do neba. Obdari jih tudi s hrano in denarjem.

Verjamem, da je ta zgodba na mnoge vplivala tako kot name Heidi, saj odkar sem jo brala, brezpogojno uživam v stopljenem siru na popečenem kruhu. Ljudje so tudi s pomočjo te zelo priljubljene zgodbe spoznali, da bi bil lahko ta prastar praznik dejansko vzrok za to, da iznenada izkažemo svojo dobroto.

Tukaj pa se meni nekoliko zatakne. Je sporočilo decembrskih obdarovanj dejansko obliž na naše neprimerno obnašanje skozi vse leto? Smo res želeli prej vsem ljudem slabo, da jim zdaj kar naenkrat hočemo dobro in se tudi sami s pomočjo daril in voščil počutiti dobre?
Zanimiva instant rešitev. Pomaga. Kratkoročno, a pomaga.

Se ne bi malo sami s sabo pomenili in se dogovorili, da bi bilo dobro biti dobri vse leto, ne pa samo na koncu leta dobrikati se slehernemu, ki nam prekriža pot in ki se ga spomnimo?

Večina ljudi plava s tokom in izkoristi praznike, da deli nekaj svojega z drugimi. Prav. Naj bo tako.

Velikokrat sem (bila) s hudo bolnimi. Mnogi so se že poslovili od tega sveta. Tisti, ki so ozdravljeni in k sreči še z nami, pa imajo vsak dan za praznik. Vsak dan, ko se zbudijo, je zanje neprecenljivo darilo. Tega razmišljanja sem se nalezla od njih in z njihovimi mislimi, željami, mnenji in nasveti mi ti ljudje pomembno krojijo pogled na svet. Trenutni z njimi mi veliko pomenijo. Ti ljudje so moje darilo.

Pogosto me spomnijo, kako žalosten je ta svet v resnici. Namreč zakaj nas samo tako huda izkušnja pripelje do tega zavedanja? Zakaj šele, ko toliko izgubimo, cenimo, kar imamo? Zakaj si delamo to življenje tako gorje, ker ga ne sprejmemo takega, kot je? Zakaj se umikamo pred tistim, s čimer se ne upamo soočiti? Zakaj si sami sebi delamo delo? Zakaj mnogokrat ne vemo, kaj bi sami s sabo? Se res nimamo toliko radi, da bi premislili, kaj nam dejansko največ pomeni in bi začrtali pot, da bi to tudi dobili? Se bojimo, da bi se spet vzljubili, se postavili zase in se začeli ukvarjati točno s tistim, kar že imamo in kar nam bo prineslo največje zadovoljstvo?

Če si boste te praznike odgovorili na ta vprašanja, si boste dali največje darilo. Ne potrebujete nobenih zaobljub, nobenih spodbud, sami, brez pomoči drugih, boste vedeli kaj in kako. Če vas na tej poti zanese, pa poiščite ljudi, ki vam jo bodo pomagali prehoditi.

In morda boste kakor spreobrnjeni Scrooge neko jutro izjavili: “Lahek sem kakor peresce, srečen kakor angel, razposajen kakor šolar; potoglav kakor pijanec. Vesele božične praznike vsem od kraja! Srečno novo leto vsemu svetu.” Iz Dickens, C. (1992). Božična pesem v prozi. Maribor: Založba Obzorja Maribor

In vaše srce se bo smejalo in to vam bo povsem zadosti.


Kakšne člane imate?

clan

Hja, kdo je pripadnik vašega društva? So to aktivni ljudje, ki društvu podarjajo svoj prosti čas? So to samo zvesti podporniki, ki vam vsako leto zagotovo nakažejo članarino? Ali pa so to in podporniki in prostovoljci in donatorji svojega človeškega in socialnega kapitala?

 

Nič od tega? Potem je z vašim društvom nekaj narobe.

 

Član vašega društva je lahko vsak, ki izpolnjuje pogoje iz vašega statuta. Včlanil naj bi se prostovoljno. In vsi člani naj bi bili enakopravni. Vsaj tako pravi zakon. Društva običajno določijo nekaj ‘omejitev’, npr. ukvarjanje z določeno stroko ali pa starost in status (npr. pri upokojencih), da vseeno nekako nadzirajo vpis. Če ga hočejo omejiti na le peščico članov povišajo članarino do višine, da je ne morejo vsi plačati. Tisti, ki jo zmorejo, so tako lahko še naprej člani. Nekatera društva so tako vzvišena, da je jasno, da si njim predsedujoči ne želijo nobenih članov. Članstva željne, ki so pripravljeni sprejeti vse pogoje, tudi plačilo visoke članarine, kratko malo zavrnejo.
Človek se vpraša, če lahko sploh še govorimo o društvu.

 

Tista društva, ki ne želijo omejevati števila članov, imajo članarine, ki so le simbolične, pa še teh ne pobirajo dosledno. Če bi jo pobirali, bi to utegnilo pomeniti, da imajo le še enega člana. In to najverjetneje predsednika/co. To lahko pomeni, da ta noče odgovarjati za svoje vodenje. (Rad/a bi pa bil vodja, seveda.) Člani bi namreč s plačilom članarine bržda prej zahtevali kaj nazaj. Mogoče kakšno poročilo, povratno informacijo ali pa kakšno konkretno akcijo. Verjetno tudi sklic dejanskega letnega občnega zbora, ki je po zakonu obvezen. Občni zbor je za trinoge predsednike soočenje z ljudmi, ki bi radi kaj naredili ali želeli vedeti, kako se upravlja s premoženjem društva. Občni zbor za take predsednike/ce nikakor ni najljubše opravilo na seznamu le-teh. Osveščeni člani najverjetneje ne želijo biti samo številka več v poročilu v vlogi za občinska sredstva, ali pač?

 

Nekatera društva tržijo svoje storitve pod pretvezo, da gre za članarino. Članarine so seveda prostovoljni prispevek, ker gre za izraz podpore društvu. A dejansko dobijo ljudi, ki so pripravljeni prostovoljno prispevati 12 mesecev v letu! Brez računa, brez dokazov o plačilu, kar tako na roko ali TRR, brez kaj. Tukaj gre za trženje storitev društva in člani prejemajo bonitete. To je vsem jasno. Po zakonu bi morala tovrstna društva od takih ‘članarin’ plačevati davek od dohodka pravnih oseb. Gre za pridobitno dejavnost, vendar. Pa mislite, da ga? Zakaj že, saj nas ne bo nihče dobil, porečejo. Situacija se je nekoliko spremenila z uvedbo davčnih blagajn. Ker so bili ‘člani’ zahtevnejši pri dokazilih o plačilu, smo se lahko samo naslonili nazaj in opazovali, kaj vse bodo društva naredila, da bi se izognila plačilu davka. Menjali so se predsedniki, upravni odbori, … Zakaj? Ker so bili prisiljeni začeti delati po zakonu. To pa je res pošteno do tistih, ki to že ves čas počnemo, ne?

 

Društva imajo precej sredstev. Četrt stoletja se je obrnilo in tisti, ki razdeljujejo sredstva na lokalni ravni, so ugotovili, da je najbolje dati vsakemu malo in tako s tankimi šnitami salame utišati javnega denarja lačne organizacije. Na višjih ravneh se zdi, da boš danes dobil večji kos ti, drugič pa nekdo drug, češ da se bodo ‘vsi dobro razvili’. Še vedno marsikateri javni financer pozabi povprašati o tem, če so bila sredstva korektno porabljena ali pa jih celo daje iz kvaziskladov za take namene, ki jih dejansko ni moč dokazati v nobenem proračunu, kljub temu pa obstajajo pa niso majhni. Zgodi se, da se denar akumulira na računih društev. Je s tem dosežen namen, ki ga ima javni denar? Po moje ne, marsikdo pa zna oporekati, da je prav, da so visoki zneski na računih – za hude čase, bojda.

 

Marsikdo je ustanovil društvo samo zaradi javnega denarja. Pomilujem ga. Jasno mi je, kako ga bo porabil. Naj ugibam. Zase? Društva naj bi imela povsem druge namene – namene, ki presegajo cilje posameznika. Če bi jih ti imeli, bi to vedeli in cilje udejanjali. Tako pa stopicljajo za drugimi in kažejo v njihove hrbte, češ oni so krivi, da nam gre tako slabo. Sami so odgovorni, čeprav se malo zlobno sliši. Sami, nihče drug.

 

Če boste hoteli in delali dobro, boste dobili dovolj članov, ki bodo hoteli prav isto. In skupaj boste dosegli več in bolje. Takrat bodo novi člani sami od sebe hodili k vam in vam plačevali članarino. In občni zbori bodo vrelišče idej v dobro soljudi, ne pa kazanje zob in pesti, kdo je bolj močan in bolj sposoben.
Seveda, če nekje tam zadaj že ne obstaja prednapisan obrazec za zavrnitev tistih, ki morda hočejo dobro, ampak ne na način, ki ste si ga vi zamislili. Če je temu tako, naj vas bo sram. Svetujem vam, da pri priči podate odstopno izjavo in date prostor tistemu, ki si želi dobro delati dobro.