Kako pa vi sprejemate spremembe?

matrica_spremembe

Poznate to matrico? Sama sem jo po dolgem času spet našla v učbeniku profesorja Mitje I. Tavčarja. Raziskovalci, analitiki in teoretiki radi vzamejo lastnosti živali in jih pripišejo tudi organizacijam. V tej matrici so zajete organizacije, ki se različno odzivajo na spremembe glede na okolje, v katerem delujejo.

Ti pobeljeni, hladni, a prijetni zimski dnevi so kot nalašč zato, da premišljamo tudi o tem, katere lastnosti lahko pripišemo našemu vodenju in naši organizaciji.

Smo ovce, ki takrat, ko okrog nas vsi migajo, mirno bleketamo, žvečimo sladko zeleno travo in se čudimo in sprašujemo, kaj za zlomka se dogaja z drugimi? No, mogoče še to ne. In če nam nihče ne pošlje postavnega koštruna, se niti ne premaknemo. Zakaj že?

Smo krapi, ki mirno, zaspano drsimo pod vodno gladino in se niti ne zavedamo, da bomo vsakemu, ki se nas loti lahek plen? Okolje od nas ne pričakuje, da bi kaj naredili, saj se tudi samo ne spreminja. In nam to čisto paše in plavamo naprej, dokler nas sila narave ne obrne na stran (saj ste že videli kakšno mrtvo zlato ribico, kajne?) in nas vodni tokovi pljusknejo na površje.

Smo morebiti ščuka in ne damo in ne damo miru, saj vidimo priložnost in jo hočemo izkoristiti? Imamo le to smolo, da naše okolje nekako ni ravno navdušeno nad tem. Ne mara sprememb. (Konec koncev, kdo pa jih?) A ščuke s svojim ravnanjem še vedno povzročamo spremembe. In čas je vedno na strani vztrajnih. Od njegove količine je odvisno, kdaj se bo kakšna naša ideja uresničila. Pogosto se zgodi, da nas mnogi kopirajo, ker ne želijo priznati, da je naša ideja dobra, in tudi tako (sicer s krajo in posredno) doprinesete k spremembam.

Še vedno pa držim pesti, da ima večino mojega bralstva to srečo, da so tiger, torej organizacija, ki si želi sprememb in jih tudi uresničuje, saj nam to dopuščajo lastni potenciali in okolje, v katerem delujemo? Smo mi tisti, ki smo sprememba?

Na vplive, katerim smo priča pri vsakdanjem delu, se vedno nekako odzovemo. Neprofitne organizacije so pogosto tiste, ki tvorijo spremembe. Nekatere pogosteje, nekatere redkeje. Mnoge so pozorne na to, kaj se dogaja v okolju. Vedno ustrezno reagirajo, ko vedo, da se problematika tiče njihovega področja delovanja. In tako je tudi prav.

Zavedanje, da je med nami tudi mnogo krapov in ovac, nam lahko pomaga pri načrtovanju naših aktivnosti. Predvsem v smislu, da bomo z našo aktivacijo daleč pred njimi in da jih kmalu ne bomo več vzeli v obzir, ko bomo začrtali nove spremembe.

Šele ko bodo krapi in ovce malo pomigali, se bodo mogoče spremenili v ščuke ali tigre. Mogoče bi tem pasivcem koristilo tudi vsaj malo povohati, kaj in kako tisti aktivni počnejo, kar počnejo.

A do tistihmal je še dolgo, pasivci bodo le jamrali in in vihali svoje nevoščljive nosove in verjetno kazali s prstom.

Ker to se pri nas tako dela, da veste.

 


Ledena gora

Danes smo priča zelo nizkim temperaturam. Kmalu lahko pričakujemo, da bo pod našimi čevlji že škripal led. Na oknih starejših hiš bomo občudovali ledene rože. Zgaga pa si je rekla, da vas spomni na metaforo “Ledene gore”.

Ledena gora je ogromen kos ledu, ki se je odlomil od ledenika in prosto plava v morju. Na morski gladini vidimo le okrog 10 % do 20 % te ledene gmote.
Njen največji del je še vedno v morju in, kot se boste spomnili iz zgodbe o Titanicu, so ledene gore še kako nevarne za ladje.

Prispodobo ledene gore se v poslovnem svetu uporablja, da se ponazori tisto, kar ljudje okrog nas opazijo zato, ker jim je tik pred očmi in očitno, ter poudari pomen tistega na prvi pogled nevidnega, a še kako pomembnega dela. Srečali jo boste na področju psihologije, menedžmenta, vodenje in tudi fundraisinga.

Pri delu, učenju, vsakršnem našem angažmaju, sploh ko opazujemo druge, največkrat najprej opazimo uspeh. Dobri odzivi, dobre kritike, opravljanje nalog z lahkoto, briljantno zagovarjanje projektov, učinkovito zbiranje sredstev, uspešno navezovanje kontaktov. Pa ste kdaj pomislili, kaj je dejansko tisto, ki omogoči nekomu, da uspe, torej, da vse to doseže?

Tudi pri delu v neprofitnih organizacijah lahko uporabimo metaforo ledene gore. Marsikdaj si mislimo, da nekomu pač nekaj preprosto ‘gre’. Samo od sebe. Brez težav se sooča s težkimi izzivi, ki mu jih postavlja delo. Donacije pridobiva z levo roko, projekte spiše, kot bi mignil, in zdi se, da ima že vse znanje menedžmenta in vodenja (tudi tisto, ki ga sploh še ni zapisanega v teoriji niti zaznanega v praksi) v mezincu.

Kaj pa če temu ni tako? Kaj pa če vidite samo vrh ledene gore? Ljudje uspejo, ker so vztrajni, predani in požrtvovalni. Uspe jim, ker so pogumni in si drznejo delati napake, iz katerih se marsičesa naučijo. Uspe jim, ker verjamejo v organizacijo, v kateri delajo. Uspe jim, ker delajo s strastjo. Nekateri se naučijo tudi, da morajo spremeniti navade in trdo delati za uspeh. Marsikdo se marsičemu odpove in žrtvuje svoj prosti čas, da bo dobro napisal ponudbo za sponzorje ali prepričal sodelavce, da je njegova ideja prava in da bodo vsi skupaj uspeli. Verjamem, da veste, o čem govorim.

Zato si zgradite dobre temelje in vaša možnost, da boste uspešni pri vašem delu in fundraisingu, bo precej večja. Ne ozirajte se na to, če to kdo opazi. Delajte in to dobro. Saj vi veste, da ste naredili vse, kar je v vaši moči. Ta vrlina krasi samo najboljše.

In najboljše se prej ali slej opazi.


O temi, ljubezni in sreči

Teden dni mineva od vzpona novega sonca. In smo že v novem letu – vsaj tako pravijo staroverci. Temna polovica leta se je prevesila v svetlo.
Dandanes to temno polovico uspešno osvetljujemo z lučkami na vsakem vogalu in v vsakem lokalu. Ker naj nam bi bilo tako bolj toplo (pri srcu), ker nas to osrečuje in tako sporočamo, da je nekomu mar za naše počutje in udobje.

Dobrodelne organizacije so v teh temnih, a umetno svetlih dneh prosile za donacije. To je čas, ki je zato najbolj primeren, vsaj tako že več kot stoletje opeva Božična pesem. Ker je gospodarska rast očitna, smo bili pri zaprošanju uspešnejši. Veliko več ljudi se je odločilo, da podprejo naše namene. Več donacij pomeni, da bomo temino vsakdana nesrečnim osvetljevali tudi v prihodnjih mesecih, ko umetne lučke tega ne bodo več zapovedovale, ko se ne bo več v tolikšni meri poudarjalo, da naj se spomnimo ubogih, bolnih in nesrečnih.

Ja, dejstvo je, da so temni in hladni trenutki za marsikoga del vsakdana. Humanitarci se počutimo poklicane, da jim jih polepšamo, vendar … Kako jim jih bomo osvetlili? Kaj bomo naredili, da jim bo bolj toplo pri srcu? Kaj pravite na toplino medsebojnih odnosov ali pa svetlobo prijaznosti. Dobri medsebojni odnosi so v tem času redka in zato še kako iskana vrlina.
Tega se zavemo, šele ko odvržemo vse materialne stvari. Mogoče res šele ko zbolimo, ko ostanemo sami, ko trpimo.

Danes mineva 81 let od smrti španskega pisatelja in filozofa Unamuna, ki pravi, da se lahko v življenju odločimo za srečo ali ljubezen. Srečni smo, če se ognemo težavam. Če se ozremo proč, ko vidimo trpeče. Če pišmeuhovsko vržemo probleme čez ramo, saj menimo, da se nas ne tičejo. Če izberemo ljubezen, bomo zagotovo trpeli, v sočustvovanju s tistimi, ki jih imamo radi, za katere nam ni vseeno. Če to ni prekletstvo! Po Unamunu se brez trpljenja sploh ne zavedamo življenja. Ga sploh ne živimo. Kot mesečniki hodimo skozenj in si lažemo, da smo srečni. Dejansko pa iščemo in iščemo ljubezen, ki je dosegljiva samo, če smo pripravljeni trpeti. Ker nismo pripravljeni trpeti,  se na vse kriplje trudimo trpljenje nas in vseh okoli nas izničiti, a to, kot že vemo, ni tako lahko in zagotovo ne bo jutri.

V našem poklicu je jasno, da smo izbrali ljubezen. In pojma nimamo, kako srečni smo lahko, saj

“Težko je tistemu, ki ni ljubljen, a še težje je tistemu, ki sploh ni sposoben ljubiti.”

 

V novem koledarskem letu ljubite in bodite ljubljeni!


Jacuzzi

Koliko časa se že trudiš, da bi bila siva, čeprav je v tebi toliko barve. Da bi bila pridna in pohlevna, ker te bodo samo tako sprejeli. Da bi bila tiho, ko veš, da bi morala spregovoriti.

Veš, da delajo narobe, pa nimaš moči, da bi to ustavila.

Koliko časa si prizadevaš, da bi bila dobra mama, žena, hči, sodelavka, prijateljica, pa nisi najbolj uspešna.

Uspešna nisi, ker so načini tvojega dela njihovi. Niso tvoji. Ti si jih le prevzela in mislila, da delaš prav.

To globoko tam notri čutiš in veš, da je vse laž. Kljub temu se glasno smeješ, se pretvarjaš, da si vesela in močna.

Enkrat se ti bo zlomilo. Ne boš več mogla naprej.

Začudeni te bodo gledali in te obsojali.

Predlagala boš, da greste v toplice.  Saj taki kot ti vendar za sprostitev vedno hodijo v toplice.

Še dobro, v jacuzziju ti bo voda pljuskala v obraz.

Nihče ne bo opazil, da jokaš.


Star televizor

Se jih še spomnite? Tisti veliki televizorji. Zadaj leseni, spredaj izbočeno steklo, ki je predvajalo črno belo sliko. In eni so bili celo barvni. Nismo si upali niti pomišljati o raznih slikovnih točkah, kaj šele o resoluciji ali HD.

Če so imeli daljinca, so bili že čudo tehnike. Cel uau. In tisti daljinec je bil velik kot kartonska škatla polkilskega kuskusa.

Stari, kot so bili, pa so nam dajali občutek vsemogočnosti, saj smo jih vsi lahko sila hitro lastnoročno popravljali.

Namreč, ko je slika začela pešati ali pa so po zaslonu začele migljati črte, si pristopil do ‘škatle’ in udaril z roko z ene strani. Potem je spet delala normalno.
Če ni, si udaril še z druge. In je delala. Če ni, si udaril še z vrha. In je skoraj sigurno delala.

Tako smo več let samopopravljali svoje škatle. Včasih so se nam po svoje maščevale in začele nagajati ravno, ko je bila kakšna pomembna tekma ali dober film.
Pa smo spet tolkli, udrihali in bentili.

Dokler enkrat škatla ni pokazala tiste pike sredi ekrana in od nje ni prišel niti zvok niti kanček slike.
Takrat smo vedeli, da je treba poklicati mojstra. Včasih je zamenjal žarnico, drugič pricinil kakšno žičko. Pa je spet delala.

Ali pa tudi ne …

Kdaj se vsi počutimo kot star televizor. Prevečkrat smo pretepeni in to z vseh strani, da bi še lahko delali. Ne pomaga nam niti mojster.

Pomaga le, da nas postavijo v kakšen kot in nas vsaj za nekaj trenutkov pustijo na miru. Naj se na nas nabira prah. Naj nekaj časa naredimo nič. To si moramo dovoliti.

In se zna zgoditi, da pa nas mogoče kdo kdaj obriše in skrbno popravi. Nam zamenja žarnice, pričvrsti vse žičke.
Znabiti, da bomo spet delali.

A zagotovo nikoli več tako kot prej.

Če bi delali tako kot prej, morda nekoč spet komu pride na misel, da nas začne pretepati.
Pazljivo!