Ledena gora

Danes smo priča zelo nizkim temperaturam. Kmalu lahko pričakujemo, da bo pod našimi čevlji že škripal led. Na oknih starejših hiš bomo občudovali ledene rože. Zgaga pa si je rekla, da vas spomni na metaforo “Ledene gore”.

Ledena gora je ogromen kos ledu, ki se je odlomil od ledenika in prosto plava v morju. Na morski gladini vidimo le okrog 10 % do 20 % te ledene gmote.
Njen največji del je še vedno v morju in, kot se boste spomnili iz zgodbe o Titanicu, so ledene gore še kako nevarne za ladje.

Prispodobo ledene gore se v poslovnem svetu uporablja, da se ponazori tisto, kar ljudje okrog nas opazijo zato, ker jim je tik pred očmi in očitno, ter poudari pomen tistega na prvi pogled nevidnega, a še kako pomembnega dela. Srečali jo boste na področju psihologije, menedžmenta, vodenje in tudi fundraisinga.

Pri delu, učenju, vsakršnem našem angažmaju, sploh ko opazujemo druge, največkrat najprej opazimo uspeh. Dobri odzivi, dobre kritike, opravljanje nalog z lahkoto, briljantno zagovarjanje projektov, učinkovito zbiranje sredstev, uspešno navezovanje kontaktov. Pa ste kdaj pomislili, kaj je dejansko tisto, ki omogoči nekomu, da uspe, torej, da vse to doseže?

Tudi pri delu v neprofitnih organizacijah lahko uporabimo metaforo ledene gore. Marsikdaj si mislimo, da nekomu pač nekaj preprosto ‘gre’. Samo od sebe. Brez težav se sooča s težkimi izzivi, ki mu jih postavlja delo. Donacije pridobiva z levo roko, projekte spiše, kot bi mignil, in zdi se, da ima že vse znanje menedžmenta in vodenja (tudi tisto, ki ga sploh še ni zapisanega v teoriji niti zaznanega v praksi) v mezincu.

Kaj pa če temu ni tako? Kaj pa če vidite samo vrh ledene gore? Ljudje uspejo, ker so vztrajni, predani in požrtvovalni. Uspe jim, ker so pogumni in si drznejo delati napake, iz katerih se marsičesa naučijo. Uspe jim, ker verjamejo v organizacijo, v kateri delajo. Uspe jim, ker delajo s strastjo. Nekateri se naučijo tudi, da morajo spremeniti navade in trdo delati za uspeh. Marsikdo se marsičemu odpove in žrtvuje svoj prosti čas, da bo dobro napisal ponudbo za sponzorje ali prepričal sodelavce, da je njegova ideja prava in da bodo vsi skupaj uspeli. Verjamem, da veste, o čem govorim.

Zato si zgradite dobre temelje in vaša možnost, da boste uspešni pri vašem delu in fundraisingu, bo precej večja. Ne ozirajte se na to, če to kdo opazi. Delajte in to dobro. Saj vi veste, da ste naredili vse, kar je v vaši moči. Ta vrlina krasi samo najboljše.

In najboljše se prej ali slej opazi.


O temi, ljubezni in sreči

Teden dni mineva od vzpona novega sonca. In smo že v novem letu – vsaj tako pravijo staroverci. Temna polovica leta se je prevesila v svetlo.
Dandanes to temno polovico uspešno osvetljujemo z lučkami na vsakem vogalu in v vsakem lokalu. Ker naj nam bi bilo tako bolj toplo (pri srcu), ker nas to osrečuje in tako sporočamo, da je nekomu mar za naše počutje in udobje.

Dobrodelne organizacije so v teh temnih, a umetno svetlih dneh prosile za donacije. To je čas, ki je zato najbolj primeren, vsaj tako že več kot stoletje opeva Božična pesem. Ker je gospodarska rast očitna, smo bili pri zaprošanju uspešnejši. Veliko več ljudi se je odločilo, da podprejo naše namene. Več donacij pomeni, da bomo temino vsakdana nesrečnim osvetljevali tudi v prihodnjih mesecih, ko umetne lučke tega ne bodo več zapovedovale, ko se ne bo več v tolikšni meri poudarjalo, da naj se spomnimo ubogih, bolnih in nesrečnih.

Ja, dejstvo je, da so temni in hladni trenutki za marsikoga del vsakdana. Humanitarci se počutimo poklicane, da jim jih polepšamo, vendar … Kako jim jih bomo osvetlili? Kaj bomo naredili, da jim bo bolj toplo pri srcu? Kaj pravite na toplino medsebojnih odnosov ali pa svetlobo prijaznosti. Dobri medsebojni odnosi so v tem času redka in zato še kako iskana vrlina.
Tega se zavemo, šele ko odvržemo vse materialne stvari. Mogoče res šele ko zbolimo, ko ostanemo sami, ko trpimo.

Danes mineva 81 let od smrti španskega pisatelja in filozofa Unamuna, ki pravi, da se lahko v življenju odločimo za srečo ali ljubezen. Srečni smo, če se ognemo težavam. Če se ozremo proč, ko vidimo trpeče. Če pišmeuhovsko vržemo probleme čez ramo, saj menimo, da se nas ne tičejo. Če izberemo ljubezen, bomo zagotovo trpeli, v sočustvovanju s tistimi, ki jih imamo radi, za katere nam ni vseeno. Če to ni prekletstvo! Po Unamunu se brez trpljenja sploh ne zavedamo življenja. Ga sploh ne živimo. Kot mesečniki hodimo skozenj in si lažemo, da smo srečni. Dejansko pa iščemo in iščemo ljubezen, ki je dosegljiva samo, če smo pripravljeni trpeti. Ker nismo pripravljeni trpeti,  se na vse kriplje trudimo trpljenje nas in vseh okoli nas izničiti, a to, kot že vemo, ni tako lahko in zagotovo ne bo jutri.

V našem poklicu je jasno, da smo izbrali ljubezen. In pojma nimamo, kako srečni smo lahko, saj

“Težko je tistemu, ki ni ljubljen, a še težje je tistemu, ki sploh ni sposoben ljubiti.”

 

V novem koledarskem letu ljubite in bodite ljubljeni!


Donacije namesto poslovnih daril

Ste kdaj razmišljali o akcijah nekaterih podjetij, ki ob koncu leta namesto, da bi obdarili svoje zveste stranke, raje donirajo humanitarnim organizacijam? Lepo. Čudovita PRovska sporočila se tipkajo kar sama od sebe. Imenitna zgodba za branje v časopisju. Vendar, je ta poteza res učinkovita za podjetje?

Podjetja leta in leta vlagajo v svojo bazo strank. Leta in leta kvalitetnih odnosov in zadovoljnih strank je potrebnih, da nekomu rečemo poslovni partner. In teh je tako kot v osebnih življenjih malo. Največkrat jih bomo prešteli na prste ene roke. Kljub ljubkemu PRovskemu sporočilu, da se podjetje letos ne bo lotilo obdarovanja svojih poslovnih partnerjev, se za te najbližje vedno najde kakšna steklenica dobrega vina ali kakšen drug priboljšek.

Lanskega decembra sem malokrat slišala za ta način neobdarovanja, pa vam zaupam, zakaj menim, da je do tega prišlo:

  • fora je že obrabljena, mediji tega ne vidijo več kot zanimive zgodbe in jih ne objavljajo razen v primeru, da podjetje plača oglasni prostor, kar podjetje dodatno stane
  • podjetjem se ne da, da bi iz te donacije naredili boljšo zgodbo. Oni so že donirali, ni to dovolj?
  • z objavo zneska donacije so si ljudje lahko mislili, koliko jim je ostalo šele zanje, če dajo toliko samo za darila
  • NVO-ji podjetjem ne utemeljijo zadovoljivo, da je njihovo neobdarovanje partnerjev doseglo svoj namen.
  • davčne olajšave, ki so jih podjetja tako lahko uveljavljala, tudi slučajno niso pokrila stroškov ‘oživljanja’ starih zvestih strank, (ki bo sledilo tekom leta), kot so to poprej uspešno dosegali z darili ob zaključku leta
  • Deljenje na večvredne in manjvredne: Ključnim strankam/naročnikom se je darila kupovalo kljub prisrčnim sporočilom v medijih in elektronskih sporočilih. Zaradi tega so jih tisti, ki niso prišli v ‘ožji izbor’, prej ali slej dobili na laži, kar pa je ni ravno spodbudno za nadaljnje dobre poslovne odnose
  • z akcijo prejšnja leta niso dosegli namena, tj. dviga ugleda podjetja v družbi oz. niso znali izmeriti učinkov akcije, ne NVO ne podjetja
  • preslaba komunikacija tako o akciji, kot o skupnem sodelovanju in skupnih ciljih ter vrednotah
  • premalo raziskovanja o učinkovitih NVOjih, za kar lahko tudi sami sebe pošteno okaramo. Premalo se posvečamo osveščanju, da smo strokovno usposobljene in kadrovsko močne organizacije s še kako pomembnim poslanstvom.

Vedno je dobro najti način, kako reči hvala, izraziti spoštovanje in si izreči dobre misli. Tako NVO-ji kot podjetja. Dobro je, da to naredimo tako po svoje, kot tega ne naredi nihče drug.

Če tega ne mislimo narediti iskreno, je menda res bolje, da doniramo neznani (morda celo neobstoječi) dobrodelni organizaciji (pomembno je vendar, da se lepo bere in sliši). Tako privarčujemo na času, energiji, pa še z ljudmi se nam ni treba ukvarjati. Groteskno, ampak se bojim, da marsikdo dejansko tako misli. S takim vedenjem nevede pove, da je sam sebi povsem zadosti.
Če sami pri sebi začutimo take vzgibe, se pejmo solit. In to takoj.


So lahko sponzorji bolj učinkoviti?

Pred slabo dekado sem na dan dala svojo magistrsko nalogo o financiranju gledaliških festivalov. Proučevala sem Ano Desetnico, ki ima to posebnost, da se izvaja na ulici ter za mnoge (in množične) predstave ne zaračunava vstopnine. Četudi bi jo hotela, je ne bi mogla, ker je javni prostor nemogoče tako omejiti. S stališča fundraisinga precej zanimiv primer, saj tega za druga gledališča običajnega vira prihodkov tukaj preprosto ni.

Ena od hipotez v moji nalogi je bila tudi tale:

Sponzorji, ki se v sklopu festivala odločijo za inovativnejše načine oglaševanja, so bolj opaženi med festivalsko publiko.

Je res tako? Po odgovore sem se odpravila na teren. V kdaj tudi večurnih pogovorih s predstavniki podjetij se mi je vedno bolj potrjevala domneva, da mora biti sodelovanje močno in predvsem obojestransko. Kako preprost način, da podjetja brez dodatnega vložka izboljšajo učinkovitost promocije in s tem bolje oglašujejo svoje produkte oz. storitve. Da sem lahko to dejansko potrdila, nisem intervjuvala samo podjetij, temveč tudi obiskovalce festivala, organizatorje in druge sodelavce festivala.

Precej materiala se je nakopičilo. Ob analizi je bilo z vsakim novim podatkom jasno, da bolj kot se je sponzor potrudil, več je dobil iz svojega vložka. Nekatera so veliko privarčevala, nekatera zelo na blizu nagovorila na tisoče ljudi in si lahko obetala večji donos od njihovega sponzorskega vložka.

Jasno, porečete. Nič novega. Danes, ko se piše 2016, pa smo priča zgodbam, kjer sponzorji vložijo manj denarja, še manj pa se angažirajo pri tem. Zdi se, da pričakujejo, da bomo neprofitne organizacije naredile vse same. Ponovimo. Namen neprofitnih organizacij (po mojem vedenju) ni delati to, kar sponzor hoče, da delamo, temveč da dobimo podporo sponzorja, da bi lahko delali še naprej, kar delamo. Jim nismo bili prav zaradi tega zanimivi že od vsega začetka?

Človek se vpraša, kaj je tu narobe? S sponzoriranjem se zakupi oglasni prostor naše organizacije, ne pa tudi celotne ekipe, celotnega budgeta, ki ga imamo za trženje in še česa. Mogoče ne verjamejo v moč organizacij, moč naših socialnih omrežij, v naše podpornike in, konec koncev, v naše kadre. Mogoče podjetja ne verjamejo, da imamo neprofitne organizacije tudi belcebubovsko brihtne ljudi. Imamo še kako hude ideje, ki bi jim lahko prišle prav. A zna biti, da so spoznali koga izmed nas, ki ni bil ravno izkušen in izučen v tem poslu, in mi sedaj čutimo te posledice. Mogoče pa smo tudi mi naleteli ravno na take med njimi, ki se ne zavedajo vseh možnosti, ki jih ponuja sodelovanje z nami.

Med najboljšimi podjetji se že dolgo glasno šušlja, da se morajo zavedati večplastnega kapitala naših organizacij in ga znati izkoristiti tudi tako, da se oni učijo od nas in upoštevajo naša mnenja. Skratka, da sodelujejo z nami.

“Na tej točki moram priznati, da sem nekoliko tvegala, ko sem tržnikom v svojem drugem letu dela za Ano Desetnico prišepetavala, naj skupaj skušamo priti do dobre zamisli, saj bo to samo dobro zanje. Mnogi niso imeli poguma, nekateri niso imeli volje, da bi utemeljevali koristnosti akcije vodilnim. Tisti, ki so se odločili za, pa so rezultate (zelo dobre!) kmalu imeli na dlani.”

To sem zapisala leta 2007. ‘Tvegala’ sem, ko sem jim podarjala ideje, ki so na koncu njim prinesle bistveno večjo opaženost in prepoznavnost med obiskovalci festivala. To je bil moj daj v tem daj dam odnosu.

Uporabila sem pravilno besedo ‘tveganje’, saj sem tvegala njihovo slabo voljo, nepripravljenost, neodzivnost. In to sem v nekaterih primerih tudi dobila.

Pri podjetjih, ki so se na festivalu pojavila s svojo ekipo, pa takih težav ni bilo. Vsaka ekipa je zraven dotresla še nekaj idej, da so oglaševalske aktivnosti popolnoma zadihale s festivalskimi. Še zdaj si ne morem tega drugače razlagati kot to, da morajo podjetja, tako kot mi, pokazati samo malo več volje. Morajo biti pripravljena na nove izzive in pozitivno sprejemati naše ideje. Tako bodo še bolj opazne, če se odločijo za oglaševanje v sodelovanju z nami.

In ja, ideje so lahko tudi naše. Saj kdo pa bolje ve, kaj je najbolje za naše uporabnike, v tem primeru obiskovalce festivala, kot mi? Če je vam to jasno, naj vas malo razočaram. Mnogim na drugi strani ni. In še eno razočaranje. Tudi na naši strani ne.

In piše se leto 2016 … In še vedno ne sodelujemo, da bi bilo 1 + 1 končno 3.

Hm, kdo se javi, da bo vsem nam vzor?


Peter Klepec in 4P fundraiserja

Poznate zgodbo o Petru Klepcu? Otroci, ki smo to slikanico imeli na seznamu čtiva za Bevkovo značko, zagotovo poznamo vsaj verzijo Franceta Bevka, ki je po svoje predelal slovensko legendo o pastirčku iz Osilnice. Bevk je svoji zgodbi pridal močna sporočila, ki jih vsekakor ne gre prezreti. Naj vam povem, zakaj je meni tako pri srcu.

Namreč majhen boren in švohoten fantič z željo biti ob in pomagati materi, mora iti služiti h kmetu, ki je premožnejši, da bi mati bajtarica lahko preživela. V službi ni bogvekako uspešen, ne priljubljen, saj ga drugi pastirji zaničujejo, pretepajo, …

Nekega dne izgubi ovco in jo odide iskat. Na jasi opazi deklico, ki spi na žgočem soncu. Napravi ji zastor iz veja bližnjih grmov, da je ne bi opeklo. Deklica se zbudi in v zahvalo Petru ponudi vodo, ki teče po bližnji skali. Izkaže se, da je deklica gozdna vila in da s pitjem vode Peter dobiva nadnaravno moč. Ko spije prvič, se okrepi v tolikšni meri, da zlahka izruje mlado brezo. Drugič se lahko loti že mogočne jelke. Po tretjem požirku pa že premakne ogromno skalo.

Peter postane močan, nepremagljiv. Ravno to, kar je potreboval. Gorska vila izgine, on se odpravi k sopastircem in jim da vedeti, da z njim ne gre več niti češenj zobati niti krav pasti. Odpravi se domov in se loti opravil na njivi, da bi zagotovil materi in sebi dovolj hrane.

Pri Bevkovi varianti mi je strašansko všeč konec, kjer pisec zapiše: »Petra Klepca se ni upal nihče nadlegovati. A svoje moči ni rabil le zase, priskočil je tudi drugim na pomoč, če so bili v stiski. In tako je prav. Kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati. Lepo bi bilo, če bi bilo mnogo Petrov Klepcev na svetu!« Tekst spremlja simpatična ilustracija Marjana Mančka, kjer na pogled šibak fantič iz vode rešuje gospoda obilne postave.

Torej, če že imamo moč, velja le-to izkoristiti v dobro vseh nas. Verjamem, da se tega zaveda vsak pravi zbiratelj sredstev.

Petra Klepca je mogoče na naš poklic navezati tudi zato, ker pooseblja štiri ključne vrline, ki naj bi jih imel fundraiser. Zanimivo je, da je te vrline kot v literaturi o prodaji, možno strniti v 4P. Tokrat ne gre za produkt, ceno, lokacijo in promocijo, temveč za poštenost, prijaznost, potrpežljivost in pogum. V kolikšni meri nas zaznamujejo naštete vrline? Brez njih bomo vodje in zbiratelji sredstev v neprofitnih organizacijah le stežka prišli do take moči, ki bi nam zagotavljala svetlo bodočnost.

In kot je Peter vsako leto zoral njivo in jo obdeloval, se moramo tudi mi zavedati, da je delo, ki ga opravljamo v nepridobitnih organizacijah delo na dolgi rok in da je enkrat letina boljša, drugič slabša. Pa saj se sploh ne bi lotili tega dela, če ne bi bili obenem tudi vztrajni, kajne?

Ob začetku svoje samostojne poti kot svetovalka in predavateljica na področju fundraisinga, sem svoje pakete svetovanja poimenovala, recimo temu po Bevkovo. Tako dajam na voljo pakete z imeni mlada breza, mogočna jelka in ogromna skala. V čast rojaku Francetu Bevku in vsem tistim, ki izkoriščate svojo moč (= energijo in znanje) v dobro drugih.

Ker imajo nepridobitne organizacije različne želje in potrebe, naj imajo tudi možnost, da ocenijo, koliko dodatne moči oz. strokovnega znanja si želi z mojo pomočjo pridobiti. Več informacij o mojih predavanjih in seminarjih na temo fundraisinga za neprofitne organizacije pa najdete na www.agencija-lars.si/svetovanje/paketi

A zakaj to počnem? Saj veste, kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati.