Star televizor

Se jih še spomnite? Tisti veliki televizorji. Zadaj leseni, spredaj izbočeno steklo, ki je predvajalo črno belo sliko. In eni so bili celo barvni. Nismo si upali niti pomišljati o raznih slikovnih točkah, kaj šele o resoluciji ali HD.

Če so imeli daljinca, so bili že čudo tehnike. Cel uau. In tisti daljinec je bil velik kot kartonska škatla polkilskega kuskusa.

Stari, kot so bili, pa so nam dajali občutek vsemogočnosti, saj smo jih vsi lahko sila hitro lastnoročno popravljali.

Namreč, ko je slika začela pešati ali pa so po zaslonu začele migljati črte, si pristopil do ‘škatle’ in udaril z roko z ene strani. Potem je spet delala normalno.
Če ni, si udaril še z druge. In je delala. Če ni, si udaril še z vrha. In je skoraj sigurno delala.

Tako smo več let samopopravljali svoje škatle. Včasih so se nam po svoje maščevale in začele nagajati ravno, ko je bila kakšna pomembna tekma ali dober film.
Pa smo spet tolkli, udrihali in bentili.

Dokler enkrat škatla ni pokazala tiste pike sredi ekrana in od nje ni prišel niti zvok niti kanček slike.
Takrat smo vedeli, da je treba poklicati mojstra. Včasih je zamenjal žarnico, drugič pricinil kakšno žičko. Pa je spet delala.

Ali pa tudi ne …

Kdaj se vsi počutimo kot star televizor. Prevečkrat smo pretepeni in to z vseh strani, da bi še lahko delali. Ne pomaga nam niti mojster.

Pomaga le, da nas postavijo v kakšen kot in nas vsaj za nekaj trenutkov pustijo na miru. Naj se na nas nabira prah. Naj nekaj časa naredimo nič. To si moramo dovoliti.

In se zna zgoditi, da pa nas mogoče kdo kdaj obriše in skrbno popravi. Nam zamenja žarnice, pričvrsti vse žičke.
Znabiti, da bomo spet delali.

A zagotovo nikoli več tako kot prej.

Če bi delali tako kot prej, morda nekoč spet komu pride na misel, da nas začne pretepati.
Pazljivo!


Božična pesem ali najboljše darilo?

Božična pesem. Vsi jo poznamo. Če je že nismo brali, smo pa slišali zanjo. Charles Dickens jo je napisal že davnega 1843. Govori pa o škrtem in zlobnem Scroogu, ki je izkoriščal svoje delavce, da bi sam dobro zaslužil.
Nekega božičnega večera ga (sicer s pomočjo obiska štirih duhov, ki ga opomnijo na vse hudobije, ki jih je v življenju storil) prešine, da bi jim lahko dal prost večer, da bodo s svojimi družinami. In delavci so mu bili hvaležni do neba. Obdari jih tudi s hrano in denarjem.

Verjamem, da je ta zgodba na mnoge vplivala tako kot name Heidi, saj odkar sem jo brala, brezpogojno uživam v stopljenem siru na popečenem kruhu. Ljudje so tudi s pomočjo te zelo priljubljene zgodbe spoznali, da bi bil lahko ta prastar praznik dejansko vzrok za to, da iznenada izkažemo svojo dobroto.

Tukaj pa se meni nekoliko zatakne. Je sporočilo decembrskih obdarovanj dejansko obliž na naše neprimerno obnašanje skozi vse leto? Smo res želeli prej vsem ljudem slabo, da jim zdaj kar naenkrat hočemo dobro in se tudi sami s pomočjo daril in voščil počutiti dobre?
Zanimiva instant rešitev. Pomaga. Kratkoročno, a pomaga.

Se ne bi malo sami s sabo pomenili in se dogovorili, da bi bilo dobro biti dobri vse leto, ne pa samo na koncu leta dobrikati se slehernemu, ki nam prekriža pot in ki se ga spomnimo?

Večina ljudi plava s tokom in izkoristi praznike, da deli nekaj svojega z drugimi. Prav. Naj bo tako.

Velikokrat sem (bila) s hudo bolnimi. Mnogi so se že poslovili od tega sveta. Tisti, ki so ozdravljeni in k sreči še z nami, pa imajo vsak dan za praznik. Vsak dan, ko se zbudijo, je zanje neprecenljivo darilo. Tega razmišljanja sem se nalezla od njih in z njihovimi mislimi, željami, mnenji in nasveti mi ti ljudje pomembno krojijo pogled na svet. Trenutni z njimi mi veliko pomenijo. Ti ljudje so moje darilo.

Pogosto me spomnijo, kako žalosten je ta svet v resnici. Namreč zakaj nas samo tako huda izkušnja pripelje do tega zavedanja? Zakaj šele, ko toliko izgubimo, cenimo, kar imamo? Zakaj si delamo to življenje tako gorje, ker ga ne sprejmemo takega, kot je? Zakaj se umikamo pred tistim, s čimer se ne upamo soočiti? Zakaj si sami sebi delamo delo? Zakaj mnogokrat ne vemo, kaj bi sami s sabo? Se res nimamo toliko radi, da bi premislili, kaj nam dejansko največ pomeni in bi začrtali pot, da bi to tudi dobili? Se bojimo, da bi se spet vzljubili, se postavili zase in se začeli ukvarjati točno s tistim, kar že imamo in kar nam bo prineslo največje zadovoljstvo?

Če si boste te praznike odgovorili na ta vprašanja, si boste dali največje darilo. Ne potrebujete nobenih zaobljub, nobenih spodbud, sami, brez pomoči drugih, boste vedeli kaj in kako. Če vas na tej poti zanese, pa poiščite ljudi, ki vam jo bodo pomagali prehoditi.

In morda boste kakor spreobrnjeni Scrooge neko jutro izjavili: “Lahek sem kakor peresce, srečen kakor angel, razposajen kakor šolar; potoglav kakor pijanec. Vesele božične praznike vsem od kraja! Srečno novo leto vsemu svetu.” Iz Dickens, C. (1992). Božična pesem v prozi. Maribor: Založba Obzorja Maribor

In vaše srce se bo smejalo in to vam bo povsem zadosti.


Nestrpnik – nov glagolski način

Predlog uvedbe novega glagolskega načina

Slovenska slovnica naj poleg tvornika in trpnika prepozna in uvede še tretji glagolski način, t.j. nestrpnik.

Predlog popravkov teoretičnih izhodišč slovenske slovnice:

Trpnik uporabljamo, kadar osebe ne želimo imenovati in kadar je ne poznamo.
Nestrpnik uporabljamo, ko smo nestrpni do sogovorca, največkrat ko nočemo priznati, ali da smo odgovorni za neko nastalo stanje ali da natančno vemo, kdo je odgovoren, pa imamo premalo poguma, da bi povedali ime na glas, ker se bojimo posledic.
Nestrpnik je postal slovnična prvina, odkar je na vodstvene položaje v skladu z nenapisano ‘družbeno normo’ primerno postavljati ljudi, ki kimajo višjim silam iz ozadja, ki tako v zameno za določene zneske na tekočem računu in dodatne bonitete, brez težav vladajo nepoučenim in funkcionalno nepismenim. Postavljeni ljudje kimajo nadrejenim, ki se z njimi pogovarjajo z uporabo nestrpnika, hkrati pa z uporabo nestrpnika komunicirajo z ljudmi, ki so po njihovem mnenju podrejeni njim.

Slogovno je trpnik okornejša in manj ustrezna glagolska oblika od tvornika.
Nestrpnik je še manj ustrezna, a vedno pogostejša glagolska oblika v medosebni komunikaciji.

Tvorjenje:
Za tvorjenje trpnika uporabljamo dva načina:
– prvi način je tvorba trpnika s »se«: se je razbila, se je natovorila, se je spraznila …
– drugi način je s trpnim deležnikom na -n/-t: je razbita, je natovorjena, je spraznjena …
Za tvorjenje nestrpnika sta načina ista, rabo pa obvladajo mizantropi, sociopati in čustveni manipulatorji.

Primer rabe nestrpnika:
Odloča se o usodah mnogih o korupciji in lažeh neseznanjenih državljanih. Neseznanjenim se skriva resnica, o kateri se tudi v bodoče ne bo govorilo, niti ne gre pričakovati, da se jo bo razkrilo. Ni verjetno, da bi se izvedelo, kdaj se lahko pričakuje bistvene spremembe. O slednjih se ne bo nikoli odločalo, saj se je ljudi med sabo sprlo, kar je pozitivno, saj tako ne bo večjih nemirov. Če si nepovezan, se ti vedno slabo piše. O tem se bo še prerekalo, a rešitev se v kratkem ne gre nadejati.

Dodatni primeri rabe z obrazložitvijo dejanskih pomenov rabe nestrpnika:
Zakaj mi ni bilo povedano, da naj se to naredi? = Zakaj mi nisi povedal/a, da moram to narediti, ti bedak?

V kapitalizmu se krade. = V kapitalizmu tudi sam razmišljam, kako bi čimprej prišel do denarja, ni pomembno kako, jasno pa je, da s čim manj truda.

To se tako dela. = Tako delam jaz in pričakujem, da boš tudi ti, brez razmisleka o etičnosti tega ravnanja.

Vedno se je šušmarilo in vedno se bo. = Jaz šušmarim in to nameravam delati še naprej.

Zarečenega kruha se največ poje. = Tega jaz nikoli ne bom nikoli naredil/a in prav zdaj grem delati točno to.

To se ne spodobi. = JAZ mislim, da je to neprimerno.

To ne bo šlo. = Nočem, da uspeš.

Tako naj bo (tj. Amen). = Jaz ne bom nič naredil zato, da bi bilo. Zato bo poskrbel bog.

Dodatna utemeljitev:
Predlagani glagolski način nikakor ni način, da se pogovarjamo s komerkoli v naši bližini, pa naj bodo to podrejeni, kolega, študentje, otroci, učenci, prijatelji. Je to način, da se tako pogovarjamo? Je to način, da se oni tako pogovarjajo z nami? Taka komunikacija je jasen znak, da govorcu ni prav nič mar za sogovorca. Taka komunikacija o govorcu pove, da je skrajno nesramen, ohol in nestrpen.

Predlagam, da se dosedanjima glagolskima načinoma tvorniku in trpnik doda nestrpnik. Namreč prav je, da se tako vedenje čim prej ozavesti med ljudmi in se le-te tudi na ta način spodbudi, da ukrepajo, ko imajo opravka z ljudmi, ki v svoji komunikaciji pretežno uporabljajo predlagani novi glagolski način.

Na svetu je že dovolj nestrpnosti. Res ne potrebujemo živeti življenja, v katerem bi bil kdorkoli do nas nestrpen. Nihče od nas, nobeno živo bitje si tega ne zasluži. A imamo moč, da stvari spremenimo. Ko prepoznamo rabo opisanega glagolskega načina, strpno odidimo od človeka, ki ga uporablja.
Nič si ne mislimo, nič ne recimo, samo mirno hodimo, čim dlje proč. Saj počasi pridemo daleč. Tisti, ki to že veste, ste verjetno že daleč daleč. Pridem za vami.


Zakaj zgaga?

V življenju se nam večkrat zgodi, da ob različnem času na različnih mestih trčimo v določene stvari, ki imajo neko posebno skupno lastnost. Tako je tudi z mano in zgago. Najmanj štirikrat sem se srečala z njo in vsakokrat v drugi obliki.

Prvič kot osnovnošolka, kjer sem soustvarjala Zgaga show, parodijo na vse možne Muppet in moped šove, ki so bili takrat prisotni v medijih. Šlo je za ime šolskega radia, ki je za uvodno špico vedno zavrtel skladbo Zabadak. Original je iz leta 1967, mi smo vrteli verzijo iz 1979-ga leta, radio Zgaga show pa je obstajal tam nekje od ’89 – ’92.

Drugič sem se z zgago srečala leta 1996 in sicer tako, da sem delala na Zgaga rock festivalu v Spodnjem Hotiču pri Litiji, kamor me je povabila sošolka. To je bila moje prvo sodelovanje pri organizaciji prireditve, ki je imela res veliko število obiskovalcev in kjer sem spoznala, da me organizacija tovrstnih zadev še kako zanima.

Tretjič sem se z zgago srečala na faksu, ko smo leta 2000 ustanovili špansko gledališko skupino Hiperclorhidria (v prevodu zgaga), ki je bila ne ravno moja prva gledališka skupina, vsekakor pa tista, v kateri sem se res dobro počutila. Po prekinitvi z delom v gledališču leta 1993 sem tako čez 7 let spet stopila na odrske deske in uvidela, da je gledališče moja velika ljubezen in da mu moram ostati blizu na tak ali drugačen način.

Četrtič pa se z zgago dejansko nisem želela srečati, pa je kljub temu prišla. V letu 2007 sem precej zbolela na prebavilih, kar je posledično pripeljalo do tega, da je bila zgaga moja vsakodnevna spremljevalka. Takrat sem se precej zamislila nad sabo in mogoče začela bolj zdravo živeti, se bolj posvečati odnosom med ljudmi, skrbeti zase na vseh ravneh. Tako sem zgago pregnala in sedaj sem kot nova.

Pred vami pa je peta zgaga, prvič sem konkretno samo jaz vplivala na to, da nekaj nosi to ime. Blog s tem imenom se mi zaenkrat zdi dobro nadaljevanje vseh zgag v mojem življenju.

In kot še vse zgage dosedaj, me bo tudi peta zgaga verjetno česa naučila. Kaj mi pomeni, kaj si želim, mogoče pokazala pot naprej. Mogoče izpade, da sem tudi jaz le ena sama zgaga. Ali pa takrat, ko me dere zgaga zaradi situacije, v kateri se znajdem, o tem napišem še vam. V tem primeru je domena zgaga.si še bolj logična izbira, ne?