O ZGAGI

Kdo sem ‘zgaga’?

Livija Rojc Štremfelj, sicer pa multitasker, ki rada delam s pozitivnimi in bistrimi ljudmi. Rada si postavljam vedno nove in nove izzive, tudi ta blog je eden njih.

Če bi radi stopili v stik z mano, mi lahko pišete na zgaga@zgaga.me. Če bi samo redno brali moj blog, pa se prijavite na obrazcu spodaj desno. (Mogoče vas v povratnem mailu čaka presenečenje?)

Zdaj pa zares nekaj več o meni

Rodila sem se v Ljubljani, od takrat z izjemo študijskih let živim v centru Cerknega. Kot zelo aktivna, prizadevna in strašansko radovedna osnovnošolka sem svojim učiteljem verjetno povzročala nemalo težav. Znanja zame, odličnjakinjo, ni bilo nikoli dovolj, mogoče so mi tudi zato dodelili Zoisovo štipendijo, ki mi je omogočala brezskrbno pot skozi srednjo šolo in fakulteti.

Po končani Gimnaziji Poljane, sem se odločila za študij jezikov. Na Oddelku za hispanistiko FF, kjer sem bila demonstratorka, sem soustanovila špansko gledališko skupino Hiperclorhídria, ki še vedno pridno dela. Na hispanistiki sem diplomirala iz precej posebnega dramaturga in komika Enríqueja Jardiéla Poncela. Na anglistiki pa iz svoje druge strasti – skladnje, prevajalstva in komparativne lingvistike. Od tu naprej pa se moje življenje še bolj zasukalo v kulturne vode. Velik pečat na moje sedanje delo in razmišljanje je pustilo ne ravno priložnostno delo v Mednarodni organizaciji za migracije (IOM Ljubljana), kjer sem se ali kot sodelavka na projektu ali kot prevajalka soočila z usodami žrtev koncentracijskih taborišč, beguncev, ki so se želeli vrniti v domovino, ter žrtvami trgovine z ljudmi. Te bridke zgodbe, obenem pa tudi prerana smrt matere za rakom, so me pretresle in začela sem iskati svoje poslanstvo na tem svetu.

Kot družabno in vedro bitje, ki ima za sabo nekaj izkušenj pa tudi pridobljenih znanj, sem spoznala, da sem na tem svetu preprosto zato, da pomagam, če ne drugače, s svojo vedrino, z željo, da ljudem v temnejših trenutkih življenja stojim ob strani. Zakorakala sem naprej, po nova znanja na študij menedžmenta neprofitnih organizacij na Fakulteto za družbene vede. In prav sem naredila.

Amaterska kultura, ki sem jo zvesto gojila ob delu na IOM, kot učiteljica odraslih in otrok, kot prevajalka, novinarka in svetovalka za nepridobitne projekte, mi naenkrat ni bila več dovolj, četudi je lokalno kulturno društvo pod mojim vodstvom uspelo tej dolini dati prvi zgodovinski film, prvo romantično komedijo, prvi poulični in prvi filmski festival, ki sedaj obstajata le še v bledi različici. Leta 2004 se pridružim ekipi največjega uličnega festivala Ana Desetnica, kjer uvidim, kako težko je biti uspešen v kulturi, zato ji od takrat ljubkovalno pravim difficultura. V ekipi, ki še vedno stremi k temu, da prinaša vedre kulturne utrinke na ulice, ostanem tri leta in magistriram iz Financiranja gledaliških festivalov na primeru Ane Desetnice. T.i. Difficultura s poglobljenimi znanji menedžmenta in veliko mero dobre volje, zagnanosti in vedno več izkušnjami postane lažja in bolj razumljiva.

Začetek leta 2006 prejmem vabilo, da se pridružim Rdečim noskom. Nov izziv? Vsekakor. Služba, pri kateri lahko združim željo pomagati, skrb za zdravje in delo z umetniki? Nemogoče, pa vendar res. Ponudbo le za nekaj časa odložim, ker se posvetim novorojenemu Filipu. A že marca 2007 me začnejo vpeljevati v kolesje te mednarodne organizacije, kjer sem poskrbela za znaten razvoj, saj društvo dandanes zaposluje oz. redno angažira prek 20 ljudi. Jesen istega leta z Gorom Osojnikom ustanoviva ŠUGLO – Šolo uličnega gledališča. Fina reč. Res.

Oktobra 2013 stopim na samostojno pot svetovalke in predavateljice za fundraising in vodenje nepridobitnih projektov. V zadnjih letih uspešno svetujem že okrog 30 neprofitnim organizacijam. Vodim Združenje ZRNO, kjer se združujemo ljudje s tem zanimivim poklicem in predstavljam Slovenijo v Evropskem združenju zbirateljev sredstev.

Redno predavam društvom, na ljudskih univerzah, drugih izobraževalnih središčih in glede na potrebe nepridobitne organizacije. In v tem neznansko uživam, kar ponavadi čutijo tudi moji slušatelji. Vsaj tako mi povedo. Se zgodi, da se kdaj moje znanje potrebuje tudi v javnem sektorju in v enoletnem projektu na domači občini, sem uporabila znanje menedžmenta, prevsem strateškega, in tako postala avtorica lokalnega kulturnega programa, strategije za mlade ter soavtorica lokalne strategije za šport v Občini Cerkno.

Sem tudi edina Slovenka z mednarodnim certifikatom za vodje zbiranja sredstev (CFRE, www.cfre.org). (Rezultatom v praksi je treba dodati še kakšen certifikat, ane?)

Z vsakim novim angažmajem, srečkica jaz, pridobim pomembna nova znanja in spoznanja. In z veseljem jih delim z vami online na moji ZGAGI ali offline na kakšnem dogodku, kot je npr. Srečanje zbirateljev sredstev ali predavanjih, o katerih več na www.agencija-lars.si.