Kdo nas šlata za čelo?

Bolje, da nehamo, ane? Vam gremo na živce, kaj? Ker nočemo nehati. A bi bilo po vaše bolje, da bi. A mi kar vztrajamo.

Ne vztraja vsak. Nima vsak te kvalitete. Mi pa kar ženemo sebe in še druge, da bi dosegli nekaj, kar želimo za vse. Da, tudi tiste, ki sploh ne vedo, da to potrebujejo.

Kdo da so to? Ljudje, s katerimi si delimo svet, žal pa ne tudi vrednot. Ljudje, ki kategorično zanikajo, da nečesa ne znajo in ne zmorejo. Ljudje, ki jim je življenje kot nam dalo izzive, pa raje kot da jih rešujejo, jamejo jamrati vsem okoli sebe in vsakokrat, ko je to mogoče. Ljudje, ki bodo kakšno bridko lekcijo verjetno še doživeli, četudi mislijo, da so imuni nanje.

Ti ljudje nam najbolj nasprotujejo. Po domače šlatajo nas za čelo, češ da smo neumni, ker pomagamo drugim, češ da nam nihče ne bo pomagal, ko bomo v stiski mi.
Morda imajo prav. Po lastnih izkušnjah vem, da ne. Tako rado se omenja in obenem poudarja besedo kapital. Večina mu takoj laično prida sopomenko – denar (ki to seveda ni). Pozablja na vse druge kapitale, ki jih človek kot socialno in ustvarjalno bitje, nosi v sebi. Ste že slišali za človeški kapital, socialni kapital, intelektualni kapital, znanstveni, strokovni, celo zdravstveni kapital?
No, oni očitno niso.

Zavedanje, da nismo sami, da je pred nami še dolga pot učenja, in hvaležnost za vse izkušnje, nas okrepi kot ljudi. Razširi nam obzorja in pogledamo malo širše okrog sebe. Svet se, četudi ni takoj opaziti, hitro spreminja. Prehitro. In te spremembe prinašajo s sabo dobre, a žal tudi slabe stvari. Pomislite samo na število telefonov, ki ste jih zamenjali v zadnjem desetletju. Kje so pristali? Pomislite na dejstvo, da skoraj polovica žensk, ki zboli za rakom dojke, pride k zdravniku z že napredovano boleznijo. Pišuka, a? Ali pa na problem debelosti pri šolarjih, ki niti ne hodijo več v šolo peš, ker je bolj udobno (komu?), če jih tja peljejo starši. Obenem pa imamo problem otrok, ki zaradi neurejenih razmer doma tolčejo revščino in če že jejo, jejo sladkarije.

Kdo bo opozarjal na te probleme in jih reševal? Država, družba, sami? Edino logično je povezati podobno misleče in nekaj ukreniti. Samim nam bo težko, povezanim lažje.
Ko se bodo začeli kazati prvi rezultati našega dela, bodo prišli oni, o katerih sem izgubila že preveč besed zgoraj.
In bodo modrovali in bodo negirali in bodo proti.

Pa veste, zakaj? Ker sami niso povezani, ker sami tega ne zmorejo ali niso pripravljeni, ker delovati v skupini pomeni dati del sebe, energije in prostega časa nekomu drugemu in dragemu v obeh pomeni besedah. Da, to zna biti zanje predrago.

Če nas bičajo z besedami in klevetajo, bodo porabili manj energije, pa še zastonj bo. Malo morgen. Z vsakim takim dejanjem izgubljajo. Če drugega ne socialni kapital, saj jih ljudje prej ali slej skužimo. Kaj nas to sploh briga, saj socialni kapital itak ni toliko vreden kot denar.
Če bi bilo to res res, zakaj me potem šlatajo za čelo samo tisti, ki imajo preveč slednjega?