O temi, ljubezni in sreči

Teden dni mineva od vzpona novega sonca. In smo že v novem letu – vsaj tako pravijo staroverci. Temna polovica leta se je prevesila v svetlo.
Dandanes to temno polovico uspešno osvetljujemo z lučkami na vsakem vogalu in v vsakem lokalu. Ker naj nam bi bilo tako bolj toplo (pri srcu), ker nas to osrečuje in tako sporočamo, da je nekomu mar za naše počutje in udobje.

Dobrodelne organizacije so v teh temnih, a umetno svetlih dneh prosile za donacije. To je čas, ki je zato najbolj primeren, vsaj tako že več kot stoletje opeva Božična pesem. Ker je gospodarska rast očitna, smo bili pri zaprošanju uspešnejši. Veliko več ljudi se je odločilo, da podprejo naše namene. Več donacij pomeni, da bomo temino vsakdana nesrečnim osvetljevali tudi v prihodnjih mesecih, ko umetne lučke tega ne bodo več zapovedovale, ko se ne bo več v tolikšni meri poudarjalo, da naj se spomnimo ubogih, bolnih in nesrečnih.

Ja, dejstvo je, da so temni in hladni trenutki za marsikoga del vsakdana. Humanitarci se počutimo poklicane, da jim jih polepšamo, vendar … Kako jim jih bomo osvetlili? Kaj bomo naredili, da jim bo bolj toplo pri srcu? Kaj pravite na toplino medsebojnih odnosov ali pa svetlobo prijaznosti. Dobri medsebojni odnosi so v tem času redka in zato še kako iskana vrlina.
Tega se zavemo, šele ko odvržemo vse materialne stvari. Mogoče res šele ko zbolimo, ko ostanemo sami, ko trpimo.

Danes mineva 81 let od smrti španskega pisatelja in filozofa Unamuna, ki pravi, da se lahko v življenju odločimo za srečo ali ljubezen. Srečni smo, če se ognemo težavam. Če se ozremo proč, ko vidimo trpeče. Če pišmeuhovsko vržemo probleme čez ramo, saj menimo, da se nas ne tičejo. Če izberemo ljubezen, bomo zagotovo trpeli, v sočustvovanju s tistimi, ki jih imamo radi, za katere nam ni vseeno. Če to ni prekletstvo! Po Unamunu se brez trpljenja sploh ne zavedamo življenja. Ga sploh ne živimo. Kot mesečniki hodimo skozenj in si lažemo, da smo srečni. Dejansko pa iščemo in iščemo ljubezen, ki je dosegljiva samo, če smo pripravljeni trpeti. Ker nismo pripravljeni trpeti,  se na vse kriplje trudimo trpljenje nas in vseh okoli nas izničiti, a to, kot že vemo, ni tako lahko in zagotovo ne bo jutri.

V našem poklicu je jasno, da smo izbrali ljubezen. In pojma nimamo, kako srečni smo lahko, saj

“Težko je tistemu, ki ni ljubljen, a še težje je tistemu, ki sploh ni sposoben ljubiti.”

 

V novem koledarskem letu ljubite in bodite ljubljeni!


Božična pesem ali najboljše darilo?

Božična pesem. Vsi jo poznamo. Če je že nismo brali, smo pa slišali zanjo. Charles Dickens jo je napisal že davnega 1843. Govori pa o škrtem in zlobnem Scroogu, ki je izkoriščal svoje delavce, da bi sam dobro zaslužil.
Nekega božičnega večera ga (sicer s pomočjo obiska štirih duhov, ki ga opomnijo na vse hudobije, ki jih je v življenju storil) prešine, da bi jim lahko dal prost večer, da bodo s svojimi družinami. In delavci so mu bili hvaležni do neba. Obdari jih tudi s hrano in denarjem.

Verjamem, da je ta zgodba na mnoge vplivala tako kot name Heidi, saj odkar sem jo brala, brezpogojno uživam v stopljenem siru na popečenem kruhu. Ljudje so tudi s pomočjo te zelo priljubljene zgodbe spoznali, da bi bil lahko ta prastar praznik dejansko vzrok za to, da iznenada izkažemo svojo dobroto.

Tukaj pa se meni nekoliko zatakne. Je sporočilo decembrskih obdarovanj dejansko obliž na naše neprimerno obnašanje skozi vse leto? Smo res želeli prej vsem ljudem slabo, da jim zdaj kar naenkrat hočemo dobro in se tudi sami s pomočjo daril in voščil počutiti dobre?
Zanimiva instant rešitev. Pomaga. Kratkoročno, a pomaga.

Se ne bi malo sami s sabo pomenili in se dogovorili, da bi bilo dobro biti dobri vse leto, ne pa samo na koncu leta dobrikati se slehernemu, ki nam prekriža pot in ki se ga spomnimo?

Večina ljudi plava s tokom in izkoristi praznike, da deli nekaj svojega z drugimi. Prav. Naj bo tako.

Velikokrat sem (bila) s hudo bolnimi. Mnogi so se že poslovili od tega sveta. Tisti, ki so ozdravljeni in k sreči še z nami, pa imajo vsak dan za praznik. Vsak dan, ko se zbudijo, je zanje neprecenljivo darilo. Tega razmišljanja sem se nalezla od njih in z njihovimi mislimi, željami, mnenji in nasveti mi ti ljudje pomembno krojijo pogled na svet. Trenutki z njimi mi veliko pomenijo. Ti ljudje so moje darilo.

Pogosto me spomnijo, kako žalosten je ta svet v resnici. Namreč zakaj nas samo tako huda izkušnja pripelje do tega zavedanja? Zakaj šele, ko toliko izgubimo, cenimo, kar imamo? Zakaj si delamo to življenje tako gorje, ker ga ne sprejmemo takega, kot je? Zakaj se umikamo pred tistim, s čimer se ne upamo soočiti? Zakaj si sami sebi delamo delo? Zakaj mnogokrat ne vemo, kaj bi sami s sabo? Se res nimamo toliko radi, da bi premislili, kaj nam dejansko največ pomeni in bi začrtali pot, da bi to tudi dobili? Se bojimo, da bi se spet vzljubili, se postavili zase in se začeli ukvarjati prav s tistim, kar že imamo in kar nam bo prineslo največje zadovoljstvo?

Če si boste te praznike odgovorili na ta vprašanja, si boste dali največje darilo. Ne potrebujete nobenih zaobljub, nobenih spodbud, sami, brez pomoči drugih, boste vedeli kaj in kako. Če vas na tej poti zanese, pa poiščite ljudi, ki vam jo bodo pomagali prehoditi.

In morda boste kakor spreobrnjeni Scrooge neko jutro izjavili: “Lahek sem kakor peresce, srečen kakor angel, razposajen kakor šolar; potoglav kakor pijanec. Vesele božične praznike vsem od kraja! Srečno novo leto vsemu svetu.” Iz Dickens, C. (1992). Božična pesem v prozi. Maribor: Založba Obzorja Maribor

In vaše srce se bo smejalo in to vam bo povsem zadosti.