Donacije namesto poslovnih daril

Ste kdaj razmišljali o akcijah nekaterih podjetij, ki ob koncu leta namesto, da bi obdarili svoje zveste stranke, raje donirajo humanitarnim organizacijam? Lepo. Čudovita PRovska sporočila se tipkajo kar sama od sebe. Imenitna zgodba za branje v časopisju. Vendar, je ta poteza res učinkovita za podjetje?

Podjetja leta in leta vlagajo v svojo bazo strank. Leta in leta kvalitetnih odnosov in zadovoljnih strank je potrebnih, da nekomu rečemo poslovni partner. In teh je tako kot v osebnih življenjih malo. Največkrat jih bomo prešteli na prste ene roke. Kljub ljubkemu PRovskemu sporočilu, da se podjetje letos ne bo lotilo obdarovanja svojih poslovnih partnerjev, se za te najbližje vedno najde kakšna steklenica dobrega vina ali kakšen drug priboljšek.

Lanskega decembra sem malokrat slišala za ta način neobdarovanja, pa vam zaupam, zakaj menim, da je do tega prišlo:

  • fora je že obrabljena, mediji tega ne vidijo več kot zanimive zgodbe in jih ne objavljajo razen v primeru, da podjetje plača oglasni prostor, kar podjetje dodatno stane
  • podjetjem se ne da, da bi iz te donacije naredili boljšo zgodbo. Oni so že donirali, ni to dovolj?
  • z objavo zneska donacije so si ljudje lahko mislili, koliko jim je ostalo šele zanje, če dajo toliko samo za darila
  • NVO-ji podjetjem ne utemeljijo zadovoljivo, da je njihovo neobdarovanje partnerjev doseglo svoj namen.
  • davčne olajšave, ki so jih podjetja tako lahko uveljavljala, tudi slučajno niso pokrila stroškov ‘oživljanja’ starih zvestih strank, (ki bo sledilo tekom leta), kot so to poprej uspešno dosegali z darili ob zaključku leta
  • Deljenje na večvredne in manjvredne: Ključnim strankam/naročnikom se je darila kupovalo kljub prisrčnim sporočilom v medijih in elektronskih sporočilih. Zaradi tega so jih tisti, ki niso prišli v ‘ožji izbor’, prej ali slej dobili na laži, kar pa je ni ravno spodbudno za nadaljnje dobre poslovne odnose
  • z akcijo prejšnja leta niso dosegli namena, tj. dviga ugleda podjetja v družbi oz. niso znali izmeriti učinkov akcije, ne NVO ne podjetja
  • preslaba komunikacija tako o akciji, kot o skupnem sodelovanju in skupnih ciljih ter vrednotah
  • premalo raziskovanja o učinkovitih NVOjih, za kar lahko tudi sami sebe pošteno okaramo. Premalo se posvečamo osveščanju, da smo strokovno usposobljene in kadrovsko močne organizacije s še kako pomembnim poslanstvom.

Vedno je dobro najti način, kako reči hvala, izraziti spoštovanje in si izreči dobre misli. Tako NVO-ji kot podjetja. Dobro je, da to naredimo tako po svoje, kot tega ne naredi nihče drug.

Če tega ne mislimo narediti iskreno, je menda res bolje, da doniramo neznani (morda celo neobstoječi) dobrodelni organizaciji (pomembno je vendar, da se lepo bere in sliši). Tako privarčujemo na času, energiji, pa še z ljudmi se nam ni treba ukvarjati. Groteskno, ampak se bojim, da marsikdo dejansko tako misli. S takim vedenjem nevede pove, da je sam sebi povsem zadosti.
Če sami pri sebi začutimo take vzgibe, se pejmo solit. In to takoj.


Vsak ne ima svoj razlog

Pravijo, da tistemu, ki zna slišati besedo ne, dobro kaže v življenju. Ne-jev je v življenju nešteto. Po eni strani se jih bojimo, po drugi strani pa so nam dober smerokaz, kako naprej.
Bernard Ross, ki je v svojem poklicnem življenju zbiratelja sredstev že velikokrat prosil, jih je v svoji knjigi The Influential Fundraiser: Using the Psychology of Persuasion to Achieve Outstanding Results tako lično zbral na enem mestu, da marsikdaj preletim ta kratek spisek, ki mi pomaga usmeriti pozornost v razloge za določene ne-je, ki jih pogosto doživljam, da seveda čimprej poiščem pot naprej.

Tukajle je:
Ne, ne za to
Ne, ne za tebe
Ne, ne jaz
Ne, razen če
Ne, ne tako
Ne, ne sedaj
Ne, preveč je
Ne, premalo je
Ne, pojdi stran

In hkrati se že dalj časa poigravam z mislijo, da jo nekolikanj poslovenim, tako poenostavim in vam privarčujem čas, ki bi ga porabili, če bi iskali rešitve. (Pri takih primerkih se jih namreč ne splača.)

In, tukajlele je:
Ne, ne za to, ker ne vem, kaj to je
Ne, ne za tebe, ker nisi ta prave barve
Ne, ne jaz, ker mi je en žlahtnik zrihtal službo in nisem vedel, da bom moral kar nekaj odločati
Ne, razen če narediš tako, da bodo vsi mislili, da je ideja moja
Ne, ne tako, ker tako ne razumem, saj drugače pa tudi ne
Ne, ne sedaj, ker še nisem pripravljen, kar pa tudi ne pomeni, da kdaj bom
Ne, preveč je, ker niti ne vem, koliko hočem
Ne, premalo je, ker je zame osebno premalo
Ne, pojdi stran, ker veljajo vsi zgornji ne-ji in se mi ne daaaaa.

Šalo na stran. Bomo kdaj v poziciji, ko bomo mi nejali vsepovprek? Verjetno kdaj. Bomo isti? Nekateri zagotovo. Zagotovo pa bomo vsi tisti, ki nam pogosto govorijo ne, ko hočemo dobro za vse, vsaj kdaj za trenutek pomislili, kako je človeku na drugi strani in se z njim vsaj pogovorili.
Zna se zgoditi, da se prav takrat zavemo, da si ta oseba sploh ne zasluži ne-ja, temveč vso našo pozornost.
In če se bo, zna biti to eden najboljših da-jev v vaši karieri.

Kar vam iz srca privoščim.