So lahko sponzorji bolj učinkoviti?

Pred slabo dekado sem na dan dala svojo magistrsko nalogo o financiranju gledaliških festivalov. Proučevala sem Ano Desetnico, ki ima to posebnost, da se izvaja na ulici ter za mnoge (in množične) predstave ne zaračunava vstopnine. Četudi bi jo hotela, je ne bi mogla, ker je javni prostor nemogoče tako omejiti. S stališča fundraisinga precej zanimiv primer, saj tega za druga gledališča običajnega vira prihodkov tukaj preprosto ni.

Ena od hipotez v moji nalogi je bila tudi tale:

Sponzorji, ki se v sklopu festivala odločijo za inovativnejše načine oglaševanja, so bolj opaženi med festivalsko publiko.

Je res tako? Po odgovore sem se odpravila na teren. V kdaj tudi večurnih pogovorih s predstavniki podjetij se mi je vedno bolj potrjevala domneva, da mora biti sodelovanje močno in predvsem obojestransko. Kako preprost način, da podjetja brez dodatnega vložka izboljšajo učinkovitost promocije in s tem bolje oglašujejo svoje produkte oz. storitve. Da sem lahko to dejansko potrdila, nisem intervjuvala samo podjetij, temveč tudi obiskovalce festivala, organizatorje in druge sodelavce festivala.

Precej materiala se je nakopičilo. Ob analizi je bilo z vsakim novim podatkom jasno, da bolj kot se je sponzor potrudil, več je dobil iz svojega vložka. Nekatera so veliko privarčevala, nekatera zelo na blizu nagovorila na tisoče ljudi in si lahko obetala večji donos od njihovega sponzorskega vložka.

Jasno, porečete. Nič novega. Danes, ko se piše 2016, pa smo priča zgodbam, kjer sponzorji vložijo manj denarja, še manj pa se angažirajo pri tem. Zdi se, da pričakujejo, da bomo neprofitne organizacije naredile vse same. Ponovimo. Namen neprofitnih organizacij (po mojem vedenju) ni delati to, kar sponzor hoče, da delamo, temveč da dobimo podporo sponzorja, da bi lahko delali še naprej, kar delamo. Jim nismo bili prav zaradi tega zanimivi že od vsega začetka?

Človek se vpraša, kaj je tu narobe? S sponzoriranjem se zakupi oglasni prostor naše organizacije, ne pa tudi celotne ekipe, celotnega budgeta, ki ga imamo za trženje in še česa. Mogoče ne verjamejo v moč organizacij, moč naših socialnih omrežij, v naše podpornike in, konec koncev, v naše kadre. Mogoče podjetja ne verjamejo, da imamo neprofitne organizacije tudi belcebubovsko brihtne ljudi. Imamo še kako hude ideje, ki bi jim lahko prišle prav. A zna biti, da so spoznali koga izmed nas, ki ni bil ravno izkušen in izučen v tem poslu, in mi sedaj čutimo te posledice. Mogoče pa smo tudi mi naleteli ravno na take med njimi, ki se ne zavedajo vseh možnosti, ki jih ponuja sodelovanje z nami.

Med najboljšimi podjetji se že dolgo glasno šušlja, da se morajo zavedati večplastnega kapitala naših organizacij in ga znati izkoristiti tudi tako, da se oni učijo od nas in upoštevajo naša mnenja. Skratka, da sodelujejo z nami.

“Na tej točki moram priznati, da sem nekoliko tvegala, ko sem tržnikom v svojem drugem letu dela za Ano Desetnico prišepetavala, naj skupaj skušamo priti do dobre zamisli, saj bo to samo dobro zanje. Mnogi niso imeli poguma, nekateri niso imeli volje, da bi utemeljevali koristnosti akcije vodilnim. Tisti, ki so se odločili za, pa so rezultate (zelo dobre!) kmalu imeli na dlani.”

To sem zapisala leta 2007. ‘Tvegala’ sem, ko sem jim podarjala ideje, ki so na koncu njim prinesle bistveno večjo opaženost in prepoznavnost med obiskovalci festivala. To je bil moj daj v tem daj dam odnosu.

Uporabila sem pravilno besedo ‘tveganje’, saj sem tvegala njihovo slabo voljo, nepripravljenost, neodzivnost. In to sem v nekaterih primerih tudi dobila.

Pri podjetjih, ki so se na festivalu pojavila s svojo ekipo, pa takih težav ni bilo. Vsaka ekipa je zraven dotresla še nekaj idej, da so oglaševalske aktivnosti popolnoma zadihale s festivalskimi. Še zdaj si ne morem tega drugače razlagati kot to, da morajo podjetja, tako kot mi, pokazati samo malo več volje. Morajo biti pripravljena na nove izzive in pozitivno sprejemati naše ideje. Tako bodo še bolj opazne, če se odločijo za oglaševanje v sodelovanju z nami.

In ja, ideje so lahko tudi naše. Saj kdo pa bolje ve, kaj je najbolje za naše uporabnike, v tem primeru obiskovalce festivala, kot mi? Če je vam to jasno, naj vas malo razočaram. Mnogim na drugi strani ni. In še eno razočaranje. Tudi na naši strani ne.

In piše se leto 2016 … In še vedno ne sodelujemo, da bi bilo 1 + 1 končno 3.

Hm, kdo se javi, da bo vsem nam vzor?


Kdo nas šlata za čelo?

Bolje, da nehamo, ane? Vam gremo na živce, kaj? Ker nočemo nehati. A bi bilo po vaše bolje, da bi. A mi kar vztrajamo.

Ne vztraja vsak. Nima vsak te kvalitete. Mi pa kar ženemo sebe in še druge, da bi dosegli nekaj, kar želimo za vse. Da, tudi tiste, ki sploh ne vedo, da to potrebujejo.

Kdo da so to? Ljudje, s katerimi si delimo svet, žal pa ne tudi vrednot. Ljudje, ki kategorično zanikajo, da nečesa ne znajo in ne zmorejo. Ljudje, ki jim je življenje kot nam dalo izzive, pa raje kot da jih rešujejo, jamejo jamrati vsem okoli sebe in vsakokrat, ko je to mogoče. Ljudje, ki bodo kakšno bridko lekcijo verjetno še doživeli, četudi mislijo, da so imuni nanje.

Ti ljudje nam najbolj nasprotujejo. Po domače šlatajo nas za čelo, češ da smo neumni, ker pomagamo drugim, češ da nam nihče ne bo pomagal, ko bomo v stiski mi.
Morda imajo prav. Po lastnih izkušnjah vem, da ne. Tako rado se omenja in obenem poudarja besedo kapital. Večina mu takoj laično prida sopomenko – denar (ki to seveda ni). Pozablja na vse druge kapitale, ki jih človek kot socialno in ustvarjalno bitje, nosi v sebi. Ste že slišali za človeški kapital, socialni kapital, intelektualni kapital, znanstveni, strokovni, celo zdravstveni kapital?
No, oni očitno niso.

Zavedanje, da nismo sami, da je pred nami še dolga pot učenja, in hvaležnost za vse izkušnje, nas okrepi kot ljudi. Razširi nam obzorja in pogledamo malo širše okrog sebe. Svet se, četudi ni takoj opaziti, hitro spreminja. Prehitro. In te spremembe prinašajo s sabo dobre, a žal tudi slabe stvari. Pomislite samo na število telefonov, ki ste jih zamenjali v zadnjem desetletju. Kje so pristali? Pomislite na dejstvo, da skoraj polovica žensk, ki zboli za rakom dojke, pride k zdravniku z že napredovano boleznijo. Pišuka, a? Ali pa na problem debelosti pri šolarjih, ki niti ne hodijo več v šolo peš, ker je bolj udobno (komu?), če jih tja peljejo starši. Obenem pa imamo problem otrok, ki zaradi neurejenih razmer doma tolčejo revščino in če že jejo, jejo sladkarije.

Kdo bo opozarjal na te probleme in jih reševal? Država, družba, sami? Edino logično je povezati podobno misleče in nekaj ukreniti. Samim nam bo težko, povezanim lažje.
Ko se bodo začeli kazati prvi rezultati našega dela, bodo prišli oni, o katerih sem izgubila že preveč besed zgoraj.
In bodo modrovali in bodo negirali in bodo proti.

Pa veste, zakaj? Ker sami niso povezani, ker sami tega ne zmorejo ali niso pripravljeni, ker delovati v skupini pomeni dati del sebe, energije in prostega časa nekomu drugemu in dragemu v obeh pomeni besedah. Da, to zna biti zanje predrago.

Če nas bičajo z besedami in klevetajo, bodo porabili manj energije, pa še zastonj bo. Malo morgen. Z vsakim takim dejanjem izgubljajo. Če drugega ne socialni kapital, saj jih ljudje prej ali slej skužimo. Kaj nas to sploh briga, saj socialni kapital itak ni toliko vreden kot denar.
Če bi bilo to res res, zakaj me potem šlatajo za čelo samo tisti, ki imajo preveč slednjega?