Ledena gora

Danes smo priča zelo nizkim temperaturam. Kmalu lahko pričakujemo, da bo pod našimi čevlji že škripal led. Na oknih starejših hiš bomo občudovali ledene rože. Zgaga pa si je rekla, da vas spomni na metaforo “Ledene gore”.

Ledena gora je ogromen kos ledu, ki se je odlomil od ledenika in prosto plava v morju. Na morski gladini vidimo le okrog 10 % do 20 % te ledene gmote.
Njen največji del je še vedno v morju in, kot se boste spomnili iz zgodbe o Titanicu, so ledene gore še kako nevarne za ladje.

Prispodobo ledene gore se v poslovnem svetu uporablja, da se ponazori tisto, kar ljudje okrog nas opazijo zato, ker jim je tik pred očmi in očitno, ter poudari pomen tistega na prvi pogled nevidnega, a še kako pomembnega dela. Srečali jo boste na področju psihologije, menedžmenta, vodenje in tudi fundraisinga.

Pri delu, učenju, vsakršnem našem angažmaju, sploh ko opazujemo druge, največkrat najprej opazimo uspeh. Dobri odzivi, dobre kritike, opravljanje nalog z lahkoto, briljantno zagovarjanje projektov, učinkovito zbiranje sredstev, uspešno navezovanje kontaktov. Pa ste kdaj pomislili, kaj je dejansko tisto, ki omogoči nekomu, da uspe, torej, da vse to doseže?

Tudi pri delu v neprofitnih organizacijah lahko uporabimo metaforo ledene gore. Marsikdaj si mislimo, da nekomu pač nekaj preprosto ‘gre’. Samo od sebe. Brez težav se sooča s težkimi izzivi, ki mu jih postavlja delo. Donacije pridobiva z levo roko, projekte spiše, kot bi mignil, in zdi se, da ima že vse znanje menedžmenta in vodenja (tudi tisto, ki ga sploh še ni zapisanega v teoriji niti zaznanega v praksi) v mezincu.

Kaj pa če temu ni tako? Kaj pa če vidite samo vrh ledene gore? Ljudje uspejo, ker so vztrajni, predani in požrtvovalni. Uspe jim, ker so pogumni in si drznejo delati napake, iz katerih se marsičesa naučijo. Uspe jim, ker verjamejo v organizacijo, v kateri delajo. Uspe jim, ker delajo s strastjo. Nekateri se naučijo tudi, da morajo spremeniti navade in trdo delati za uspeh. Marsikdo se marsičemu odpove in žrtvuje svoj prosti čas, da bo dobro napisal ponudbo za sponzorje ali prepričal sodelavce, da je njegova ideja prava in da bodo vsi skupaj uspeli. Verjamem, da veste, o čem govorim.

Zato si zgradite dobre temelje in vaša možnost, da boste uspešni pri vašem delu in fundraisingu, bo precej večja. Ne ozirajte se na to, če to kdo opazi. Delajte in to dobro. Saj vi veste, da ste naredili vse, kar je v vaši moči. Ta vrlina krasi samo najboljše.

In najboljše se prej ali slej opazi.


Peter Klepec in 4P fundraiserja

Poznate zgodbo o Petru Klepcu? Otroci, ki smo to slikanico imeli na seznamu čtiva za Bevkovo značko, zagotovo poznamo vsaj verzijo Franceta Bevka, ki je po svoje predelal slovensko legendo o pastirčku iz Osilnice. Bevk je svoji zgodbi pridal močna sporočila, ki jih vsekakor ne gre prezreti. Naj vam povem, zakaj je meni tako pri srcu.

Namreč majhen boren in švohoten fantič z željo biti ob in pomagati materi, mora iti služiti h kmetu, ki je premožnejši, da bi mati bajtarica lahko preživela. V službi ni bogvekako uspešen, ne priljubljen, saj ga drugi pastirji zaničujejo, pretepajo, …

Nekega dne izgubi ovco in jo odide iskat. Na jasi opazi deklico, ki spi na žgočem soncu. Napravi ji zastor iz veja bližnjih grmov, da je ne bi opeklo. Deklica se zbudi in v zahvalo Petru ponudi vodo, ki teče po bližnji skali. Izkaže se, da je deklica gozdna vila in da s pitjem vode Peter dobiva nadnaravno moč. Ko spije prvič, se okrepi v tolikšni meri, da zlahka izruje mlado brezo. Drugič se lahko loti že mogočne jelke. Po tretjem požirku pa že premakne ogromno skalo.

Peter postane močan, nepremagljiv. Ravno to, kar je potreboval. Gorska vila izgine, on se odpravi k sopastircem in jim da vedeti, da z njim ne gre več niti češenj zobati niti krav pasti. Odpravi se domov in se loti opravil na njivi, da bi zagotovil materi in sebi dovolj hrane.

Pri Bevkovi varianti mi je strašansko všeč konec, kjer pisec zapiše: »Petra Klepca se ni upal nihče nadlegovati. A svoje moči ni rabil le zase, priskočil je tudi drugim na pomoč, če so bili v stiski. In tako je prav. Kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati. Lepo bi bilo, če bi bilo mnogo Petrov Klepcev na svetu!« Tekst spremlja simpatična ilustracija Marjana Mančka, kjer na pogled šibak fantič iz vode rešuje gospoda obilne postave.

Torej, če že imamo moč, velja le-to izkoristiti v dobro vseh nas. Verjamem, da se tega zaveda vsak pravi zbiratelj sredstev.

Petra Klepca je mogoče na naš poklic navezati tudi zato, ker pooseblja štiri ključne vrline, ki naj bi jih imel fundraiser. Zanimivo je, da je te vrline kot v literaturi o prodaji, možno strniti v 4P. Tokrat ne gre za produkt, ceno, lokacijo in promocijo, temveč za poštenost, prijaznost, potrpežljivost in pogum. V kolikšni meri nas zaznamujejo naštete vrline? Brez njih bomo vodje in zbiratelji sredstev v neprofitnih organizacijah le stežka prišli do take moči, ki bi nam zagotavljala svetlo bodočnost.

In kot je Peter vsako leto zoral njivo in jo obdeloval, se moramo tudi mi zavedati, da je delo, ki ga opravljamo v nepridobitnih organizacijah delo na dolgi rok in da je enkrat letina boljša, drugič slabša. Pa saj se sploh ne bi lotili tega dela, če ne bi bili obenem tudi vztrajni, kajne?

Ob začetku svoje samostojne poti kot svetovalka in predavateljica na področju fundraisinga, sem svoje pakete svetovanja poimenovala, recimo temu po Bevkovo. Tako dajam na voljo pakete z imeni mlada breza, mogočna jelka in ogromna skala. V čast rojaku Francetu Bevku in vsem tistim, ki izkoriščate svojo moč (= energijo in znanje) v dobro drugih.

Ker imajo nepridobitne organizacije različne želje in potrebe, naj imajo tudi možnost, da ocenijo, koliko dodatne moči oz. strokovnega znanja si želi z mojo pomočjo pridobiti. Več informacij o mojih predavanjih in seminarjih na temo fundraisinga za neprofitne organizacije pa najdete na www.agencija-lars.si/svetovanje/paketi

A zakaj to počnem? Saj veste, kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora tudi drugim pomagati.