Res nimamo pojma o sponzorstvih?

Uf, sem kdaj slabe volje, ko v recimo temu priznanih časopisih prebiram članke, ki obravnavajo neprofitne projekte. Kdaj se zdi, da taki članki samo samo polnijo prostor, ki bi ga oglaševalski oddelek z veseljem zamenjal za oglase, če bi kdo želel tam oglaševati. Izjave dajejo ljudje, ki naj bi bili strokovnjaka na področju pridobivanju sredstev od podjetij, čeprav izhajajo iz organizacij, ki so v 95 % podprte iz javnih sredstev, pa naj si bodo to državna ali evropska. Nepoznavanje sektorja in dejanskega dela v njem je očitno iz vsebine, izjav in predlogov za izboljšave. In ti časopisi, ki naj bi še dosegali velike naklade in s tem ne nujno tudi veliko število bralcev, so imenitna priložnost, da se to bralstvo uči. A žal ne v takih objavah, kot smo jim priča. Osebno bi jih želela naučiti vsaj tiste najbolj osnovne osnove – razlike med sponzorstvom in donacijo.

Pri sponzorstvu gre namreč za daj-dam odnos. Sponzorski vložki podjetja sodijo pod stroške oglaševanja. Za sponzorstvo podjetju izdate račun in od sponzorskega zneska plačate davek, ker je to dohodek iz pridobitne dejavnosti. Pri sponzoriranju ima podjetje pravico pričakovati povrnitev celotnega svojega vložka. Sponzorjem so sredstva nakazana na vaš račun investicija v nekaj, kar bo njim prineslo dobiček. Zato ni moč razumeti sponzorirancev, ki tega ne želijo oz. se tega želijo že po podpisu pogodbe nekako otresti, češ saj ne bo treba vsega tega delat’.

Strokovnjakinja, s katero sem v času svoje raziskave na temo fundraisinga prijetno kramljala, je zanimivo reagirala na dogajanja na sponzorskem trgu danes, ker po njenem sponzorji že toliko zahtevajo nazaj, da neprofitne organizacije lahko kar pozabijo na svoje poslanstvo, saj bodo delale samo že za zadovoljitev sponzorjevih potreb. Sama tako slabe izkušnje nimam, saj sem pri svojem večletnem delu v neprofitnih organizacijah vedno sodelovala s takimi sponzorji, ki so bili srčni in predvsem spoštljivi do organizacije, ki sem jo takrat predstavljala. Hvaležna sem zato, da sem imela tako srečo. Niso pa je imeli vsi. Žal.

Donatorji so nekaj povsem drugega. Oni donirajo na vaš račun, največkrat ne želijo biti omenjeni, ker dajo zato, ker si res želijo svojo srečo, uspešnost pri poslu deliti z vami. Omemba niti ne sme biti od vas zahtevana v pogodbi, saj jim donacija prinese tako davčne olajšave, kot po moje dober občutek, da so bistveno prispevali k dobri zadevi.

Ne vem, no, zame je to bistvo doniranja, ta občutek, da daš, če lahko daš, in to z veseljem in brez pričakovanja, da dobiš kaj v zameno. Toliko časa sem že v neprofitnih vodah, da vem, da nas takih ni malo. In to me osrečuje. Hvala vsem tistim, ki donirate.

Pokažimo drugim, kako se dela. 🙂

O tem, kaj se o našem delu piše, pa kdaj drugič.