Vsak ne ima svoj razlog

Pravijo, da tistemu, ki zna slišati besedo ne, dobro kaže v življenju. Ne-jev je v življenju nešteto. Po eni strani se jih bojimo, po drugi strani pa so nam dober smerokaz, kako naprej.
Bernard Ross, ki je v svojem poklicnem življenju zbiratelja sredstev že velikokrat prosil, jih je v svoji knjigi The Influential Fundraiser: Using the Psychology of Persuasion to Achieve Outstanding Results tako lično zbral na enem mestu, da marsikdaj preletim ta kratek spisek, ki mi pomaga usmeriti pozornost v razloge za določene ne-je, ki jih pogosto doživljam, da seveda čimprej poiščem pot naprej.

Tukajle je:
Ne, ne za to
Ne, ne za tebe
Ne, ne jaz
Ne, razen če
Ne, ne tako
Ne, ne sedaj
Ne, preveč je
Ne, premalo je
Ne, pojdi stran

In hkrati se že dalj časa poigravam z mislijo, da jo nekolikanj poslovenim, tako poenostavim in vam privarčujem čas, ki bi ga porabili, če bi iskali rešitve. (Pri takih primerkih se jih namreč ne splača.)

In, tukajlele je:
Ne, ne za to, ker ne vem, kaj to je
Ne, ne za tebe, ker nisi ta prave barve
Ne, ne jaz, ker mi je en žlahtnik zrihtal službo in nisem vedel, da bom moral kar nekaj odločati
Ne, razen če narediš tako, da bodo vsi mislili, da je ideja moja
Ne, ne tako, ker tako ne razumem, saj drugače pa tudi ne
Ne, ne sedaj, ker še nisem pripravljen, kar pa tudi ne pomeni, da kdaj bom
Ne, preveč je, ker niti ne vem, koliko hočem
Ne, premalo je, ker je zame osebno premalo
Ne, pojdi stran, ker veljajo vsi zgornji ne-ji in se mi ne daaaaa.

Šalo na stran. Bomo kdaj v poziciji, ko bomo mi nejali vsepovprek? Verjetno kdaj. Bomo isti? Nekateri zagotovo. Zagotovo pa bomo vsi tisti, ki nam pogosto govorijo ne, ko hočemo dobro za vse, vsaj kdaj za trenutek pomislili, kako je človeku na drugi strani in se z njim vsaj pogovorili.
Zna se zgoditi, da se prav takrat zavemo, da si ta oseba sploh ne zasluži ne-ja, temveč vso našo pozornost.
In če se bo, zna biti to eden najboljših da-jev v vaši karieri.

Kar vam iz srca privoščim.


Res nimamo pojma o sponzorstvih?

Uf, sem kdaj slabe volje, ko v recimo temu priznanih časopisih prebiram članke, ki obravnavajo neprofitne projekte. Kdaj se zdi, da taki članki samo samo polnijo prostor, ki bi ga oglaševalski oddelek z veseljem zamenjal za oglase, če bi kdo želel tam oglaševati. Izjave dajejo ljudje, ki naj bi bili strokovnjaka na področju pridobivanju sredstev od podjetij, čeprav izhajajo iz organizacij, ki so v 95 % podprte iz javnih sredstev, pa naj si bodo to državna ali evropska. Nepoznavanje sektorja in dejanskega dela v njem je očitno iz vsebine, izjav in predlogov za izboljšave. In ti časopisi, ki naj bi še dosegali velike naklade in s tem ne nujno tudi veliko število bralcev, so imenitna priložnost, da se to bralstvo uči. A žal ne v takih objavah, kot smo jim priča. Osebno bi jih želela naučiti vsaj tiste najbolj osnovne osnove – razlike med sponzorstvom in donacijo.

Pri sponzorstvu gre namreč za daj-dam odnos. Sponzorski vložki podjetja sodijo pod stroške oglaševanja. Za sponzorstvo podjetju izdate račun in od sponzorskega zneska plačate davek, ker je to dohodek iz pridobitne dejavnosti. Pri sponzoriranju ima podjetje pravico pričakovati povrnitev celotnega svojega vložka. Sponzorjem so sredstva nakazana na vaš račun investicija v nekaj, kar bo njim prineslo dobiček. Zato ni moč razumeti sponzorirancev, ki tega ne želijo oz. se tega želijo že po podpisu pogodbe nekako otresti, češ saj ne bo treba vsega tega delat’.

Strokovnjakinja, s katero sem v času svoje raziskave na temo fundraisinga prijetno kramljala, je zanimivo reagirala na dogajanja na sponzorskem trgu danes, ker po njenem sponzorji že toliko zahtevajo nazaj, da neprofitne organizacije lahko kar pozabijo na svoje poslanstvo, saj bodo delale samo že za zadovoljitev sponzorjevih potreb. Sama tako slabe izkušnje nimam, saj sem pri svojem večletnem delu v neprofitnih organizacijah vedno sodelovala s takimi sponzorji, ki so bili srčni in predvsem spoštljivi do organizacije, ki sem jo takrat predstavljala. Hvaležna sem zato, da sem imela tako srečo. Niso pa je imeli vsi. Žal.

Donatorji so nekaj povsem drugega. Oni donirajo na vaš račun, največkrat ne želijo biti omenjeni, ker dajo zato, ker si res želijo svojo srečo, uspešnost pri poslu deliti z vami. Omemba niti ne sme biti od vas zahtevana v pogodbi, saj jim donacija prinese tako davčne olajšave, kot po moje dober občutek, da so bistveno prispevali k dobri zadevi.

Ne vem, no, zame je to bistvo doniranja, ta občutek, da daš, če lahko daš, in to z veseljem in brez pričakovanja, da dobiš kaj v zameno. Toliko časa sem že v neprofitnih vodah, da vem, da nas takih ni malo. In to me osrečuje. Hvala vsem tistim, ki donirate.

Pokažimo drugim, kako se dela. 🙂

O tem, kaj se o našem delu piše, pa kdaj drugič.