Problem desne roke

Ne vem, če ta izraz – problem desne roke – sploh obstaja. V resnici mi je vseeno. Jaz ga kar uporabljam in to precej. Če ne bi bil problem desne roke toliko prisoten, ga zagotovo ne bi.
Problem desne roke je problem vsake organizacije, ki je vodje nočejo zapustiti. Gre za vodje, ki (nezavedno) dajejo občutek, da bo brez njih vse propadlo. Njihova kvazinezamenljivost in kvazinepogrešljivost škoduje organizaciji, a se tega ne zavedajo.
Dokazali so že, da ljudje, ki mislijo, da so za vse sami, tudi sebi zelo škodujejo. Na koncu koncev se dejansko zgodi, da ostanejo sami, saj jih nergavih in zoprnih nočemo več prenašati. A ni škoda živeti to življenje sam (in to samo zato, ker se ne znamo obnašati)?
V organizacijah, ki imajo dolgoročno zastavljene cilje, že zgodaj pred odhodom trenutnega vodje, izberejo potencialne desne roke, ki bodo z znanjem seniorjev obogatile svoje znanje, si pridobile pomembne izkušnje in tako uspešno nadomestile vodjo, ko bo prišel čas, da se umakne. Ti vodje dejansko odidejo pomirjeni, saj vedo, da bo z organizacijo vse ok. Zaupajo, da bo z organizacijo vse ok. Na to so pomislili že dosti prej.
Kako pa je v naših organizacijah? Veliko delam z društvi in ko mi njihovi člani, največkrat predsedniki, opisujejo, da ni mladih, ki bi jih nadomestili, pogosto z nekaj dodatnimi vprašanji ugotovim, da mladih ni, ker se vodje vztrajno in največkrat nezavedno trudijo, da jih odženejo.

Kako? Če jim dajo nalogo in je ne opravijo na njihov način, so nesposobni. Četudi je dobro opravljena, način ni pravi. Razumete!? To ni dobro za organizacijo. Ker mora biti točno tako, kot se je delalo včasih, da se šteje za dobro.

Mladi, če že niso vodje, hočejo jasna navodila, ki bodo vodila k ciljem, k poslanstvu. Če vprašajo, dobijo odgovor, da to bi pa že morali vedeti, za kaj si društvo prizadeva. Lahko da mladi že vedo, a potrebujejo dodatno utemeljitev vodje, s katero si bodo sliko v mislih še natančneje predstavljali in uspešneje predstavljali društvo navzven.

Mladi hočejo vlagati. Zdaj smo pa tam. Zdaj je že jasno, da nikoli ne bodo desne roke. Kako to mislijo – vlagati? Naša organizacija špara za hude čase, vendar. Ko pridejo hudi časi, nam boste mladi hvaležni, da imamo tri letne proračune rezerve na računu. Mladi bi ta denar vložili v nove programe, v novo opremo, v nove kadre, da bi laže delali, kar delajo. Zanje je poanta v slednjem. Vendar to je za sedanje vodje nekaj nezaslišanega! Tukaj se dela tako, da se laže financerjem in zavaja člane, ne pa vlaga v boljši jutri. Denar pa mora biti na računu – za hude čase, ki prihajajo, ne za programe, opremo in bognedaj, kadre.

Mladi se bodo vprašali, zakaj so sploh vprašali. ‘Pravični’ vodje se ne bodo vprašali ničesar. Še naprej bodo govorili čez mlade, kako so nevredni in nesposobni ter koliko priložnosti, da so jim dali, pa jih niso izkoristili.

Niti ene priložnosti niso dobili. Od starih nezadovoljnih jamrarjev zagotovo ne. In šli bodo tja, kjer jih bodo, saj imajo znanje in prilagodljivost. To je njihova velika prednost. Lahko bi jo izkoristili tudi v prid dotične organizacije, ampak to ni mogoče, saj bi lahko vrglo slabo luč na sedanjega vodjo.

Človek se seveda vpraša, če je morda to početje namerno, da bi še kako lahko jamrali naprej in nazaj, kako ljudje njim, ‘edinim pravim’ vodjem obračajo hrbet? Zdi se, da je bilo to nesramno delo prej zaupano samo njim. Dobro ga opravljajo. Ko jih spet vidim, jim čestitam. Zagotovili so si, da nikoli ne bodo imeli desne roke. Vsekakor pa bodo imeli problem desne roke. Za njimi bo zagotovo ostal en velik prazen nič.

In prav to so tudi hoteli. Seveda nezavedno. Pfej fuj.

(Kot zanimivost naj napišem, da so slovenska društva na dan, 31. 12. 2006, torej pred ekonomsko krizo v društvenih skladih hranila 439 mio. EUR. Na dan, 31. 12. 2014, torej po krizi pa 447 mio EUR, kar nakazuje, da ekonomska kriza ni vplivala na višino rezerv v društvenih skladih, za katere bi pričakovali, da so se v krizi (zaradi krize) bistveno zmanjšali. Podatki so iz Informacij o poslovanju društev AJPES.)


Poslanstvo ne štima. Kaj storiti?

Ste že videli, kako je neka organizacija zelo dobro delovala, potem pa kar naenkrat začela toniti? In ali veste, koliko organizacij je samo še registriranih, pa njihovi člani se niso pripravljeni niti enkrat zbrati, da bi jih ukinili? In koliko organizacij ni bilo uspešnih pri iskanju desne roke predsednika, mogoče tudi zato, ker bo to verjetno mlad človek in ker mladi lahko vedo preveč in ogrožajo predsednikov tron in je to seveda lahko zlahka razumljeno kot veliko nepriznanje delu predsednika?

 

Koliko organizacij sploh ve, zakaj obstaja? Člani koliko organizacij vedo ob 3h zjutraj povedati, čemu sploh delajo in to največkrat prostovoljno?
Manj kot si mislimo. Razlog je v nedefiniranem, nejasnem poslanstvu. Razlog je v neopredeljeni viziji.

 

Poslanstvo gradimo na podlagi potreb v družbi, ki jih želimo zadovoljiti. Poslanstvo je lahko nahraniti lačne. Vendar ni to tudi poslanstvo kuharja? Ni. Njegovo je skuhati lačnim. Kuhar se običajno ne sprašuje o tem, kje bo dobil hrano, opremo in ljudi, ki bodo hoteli jesti. To je vloga menedžerja restavracije.

Vloga NVO je podobna, le da mi pomislimo še na to, kdo je lačen, ker mu je življenje pokazalo svojo temno plat. Ker je ostal brez prihodkov, ker je zbolel in ne more delati, ker …
Medtem ko bo menedžer restavracije razmišljal, kaj naj ponudi, da bodo lačni zagotovo prišli k njim in za ponujeno tudi plačali, bo menedžer NVO razmišljal, kako dobiti donacijo hrane in kako s pridobljeno donacijo hrane nahraniti čim več lačnih.

 

Kaj pa če se zgodi, da lačnih ni? Gospodarske razmere se izboljšajo, manj ljudi živi pod pragom revščine, ljudje intenzivno obdelujejo zemljo in pomembno zvišajo delež samooskrbe. Programi razdeljevanja viškov hrane učinkovito delujejo. Ljudje si med sabo delijo dobrine, ker je tako vsem bolje. Povsem verjetno je, ne?

 

V tem primeru se moramo vprašati, če še zadovoljujemo prave potrebe. Razmisliti moramo o spremembi poslanstva, o prilagoditvi na nastale razmere. Mogoče o odprtju socialnega podjetja, ki sicer deli hrano kot prej, a za simboličen prispevek, ki omogoča zaposlitve in razvoj storitev.

 

Zgodi pa se tudi, da ugotovimo, da naše delo ni več potrebno. Morda tudi, da smo izčrpani in ne moremo več.
Takrat predajmo vajeti drugim. Umaknimo se in svetujmo, ko nas prosijo, sicer jih pustimo delati. Pa ne sodimo. Če ne bomo delali mi, ne bo narobe, bo pa vsekakor drugače.

 

Poslanstvo je tisto, ki nas žene od znotraj. Redki razumejo naša filantropska nagnjenja, ker jih imajo le redki v sebi in le redki so jih ponotranjili skozi vzgojo v mladosti. Le redki so jih pridobili skozi težke življenjske lekcije. Zato nas večkrat vprašajo po zdravju, češ se trudiš, ne da bi kaj imel od tega. Prav imajo, ker ne razumejo višjih ciljev, ki smo si jih zastavili in na katerih vztrajamo.
Razumeli bodo takrat, ko bodo sami imeli potrebo, ki smo jo mi že zdavnaj prepoznali.

 

Zato pa, če te ni več, prenehajmo brez slabe vesti z zavedanjem, da smo bili mi tisti, ki smo jo prepoznali, ko je bila velika in pomembna, in da smo tudi mi prispevali k temu, da je ni.
Če ste pravi nevladniki, veste, da ste prav s tem izpolnili največjo skrito željo vseh nas, da ne bi bilo več treba delati to, kar delamo, da ne bi bilo več stisk, bolezni, težav, nesreč, lakote, nevednosti, nestrpnosti, torej, takih ali drugačnih potreb, ki brez vpliva NVO ne bi bile tako uspešno zadovoljevane.

 

Potrepljajte se po rami, dobri ste!