Kako pa vi sprejemate spremembe?

matrica_spremembe

Poznate to matrico? Sama sem jo po dolgem času spet našla v učbeniku profesorja Mitje I. Tavčarja. Raziskovalci, analitiki in teoretiki radi vzamejo lastnosti živali in jih pripišejo tudi organizacijam. V tej matrici so zajete organizacije, ki se različno odzivajo na spremembe glede na okolje, v katerem delujejo.

Ti pobeljeni, hladni, a prijetni zimski dnevi so kot nalašč zato, da premišljamo tudi o tem, katere lastnosti lahko pripišemo našemu vodenju in naši organizaciji.

Smo ovce, ki takrat, ko okrog nas vsi migajo, mirno bleketamo, žvečimo sladko zeleno travo in se čudimo in sprašujemo, kaj za zlomka se dogaja z drugimi? No, mogoče še to ne. In če nam nihče ne pošlje postavnega koštruna, se niti ne premaknemo. Zakaj že?

Smo krapi, ki mirno, zaspano drsimo pod vodno gladino in se niti ne zavedamo, da bomo vsakemu, ki se nas loti lahek plen? Okolje od nas ne pričakuje, da bi kaj naredili, saj se tudi samo ne spreminja. In nam to čisto paše in plavamo naprej, dokler nas sila narave ne obrne na stran (saj ste že videli kakšno mrtvo zlato ribico, kajne?) in nas vodni tokovi pljusknejo na površje.

Smo morebiti ščuka in ne damo in ne damo miru, saj vidimo priložnost in jo hočemo izkoristiti? Imamo le to smolo, da naše okolje nekako ni ravno navdušeno nad tem. Ne mara sprememb. (Konec koncev, kdo pa jih?) A ščuke s svojim ravnanjem še vedno povzročamo spremembe. In čas je vedno na strani vztrajnih. Od njegove količine je odvisno, kdaj se bo kakšna naša ideja uresničila. Pogosto se zgodi, da nas mnogi kopirajo, ker ne želijo priznati, da je naša ideja dobra, in tudi tako (sicer s krajo in posredno) doprinesete k spremembam.

Še vedno pa držim pesti, da ima večino mojega bralstva to srečo, da so tiger, torej organizacija, ki si želi sprememb in jih tudi uresničuje, saj nam to dopuščajo lastni potenciali in okolje, v katerem delujemo? Smo mi tisti, ki smo sprememba?

Na vplive, katerim smo priča pri vsakdanjem delu, se vedno nekako odzovemo. Neprofitne organizacije so pogosto tiste, ki tvorijo spremembe. Nekatere pogosteje, nekatere redkeje. Mnoge so pozorne na to, kaj se dogaja v okolju. Vedno ustrezno reagirajo, ko vedo, da se problematika tiče njihovega področja delovanja. In tako je tudi prav.

Zavedanje, da je med nami tudi mnogo krapov in ovac, nam lahko pomaga pri načrtovanju naših aktivnosti. Predvsem v smislu, da bomo z našo aktivacijo daleč pred njimi in da jih kmalu ne bomo več vzeli v obzir, ko bomo začrtali nove spremembe.

Šele ko bodo krapi in ovce malo pomigali, se bodo mogoče spremenili v ščuke ali tigre. Mogoče bi tem pasivcem koristilo tudi vsaj malo povohati, kaj in kako tisti aktivni počnejo, kar počnejo.

A do tistihmal je še dolgo, pasivci bodo le jamrali in in vihali svoje nevoščljive nosove in verjetno kazali s prstom.

Ker to se pri nas tako dela, da veste.

 


Ledena gora

Danes smo priča zelo nizkim temperaturam. Kmalu lahko pričakujemo, da bo pod našimi čevlji že škripal led. Na oknih starejših hiš bomo občudovali ledene rože. Zgaga pa si je rekla, da vas spomni na metaforo “Ledene gore”.

Ledena gora je ogromen kos ledu, ki se je odlomil od ledenika in prosto plava v morju. Na morski gladini vidimo le okrog 10 % do 20 % te ledene gmote.
Njen največji del je še vedno v morju in, kot se boste spomnili iz zgodbe o Titanicu, so ledene gore še kako nevarne za ladje.

Prispodobo ledene gore se v poslovnem svetu uporablja, da se ponazori tisto, kar ljudje okrog nas opazijo zato, ker jim je tik pred očmi in očitno, ter poudari pomen tistega na prvi pogled nevidnega, a še kako pomembnega dela. Srečali jo boste na področju psihologije, menedžmenta, vodenje in tudi fundraisinga.

Pri delu, učenju, vsakršnem našem angažmaju, sploh ko opazujemo druge, največkrat najprej opazimo uspeh. Dobri odzivi, dobre kritike, opravljanje nalog z lahkoto, briljantno zagovarjanje projektov, učinkovito zbiranje sredstev, uspešno navezovanje kontaktov. Pa ste kdaj pomislili, kaj je dejansko tisto, ki omogoči nekomu, da uspe, torej, da vse to doseže?

Tudi pri delu v neprofitnih organizacijah lahko uporabimo metaforo ledene gore. Marsikdaj si mislimo, da nekomu pač nekaj preprosto ‘gre’. Samo od sebe. Brez težav se sooča s težkimi izzivi, ki mu jih postavlja delo. Donacije pridobiva z levo roko, projekte spiše, kot bi mignil, in zdi se, da ima že vse znanje menedžmenta in vodenja (tudi tisto, ki ga sploh še ni zapisanega v teoriji niti zaznanega v praksi) v mezincu.

Kaj pa če temu ni tako? Kaj pa če vidite samo vrh ledene gore? Ljudje uspejo, ker so vztrajni, predani in požrtvovalni. Uspe jim, ker so pogumni in si drznejo delati napake, iz katerih se marsičesa naučijo. Uspe jim, ker verjamejo v organizacijo, v kateri delajo. Uspe jim, ker delajo s strastjo. Nekateri se naučijo tudi, da morajo spremeniti navade in trdo delati za uspeh. Marsikdo se marsičemu odpove in žrtvuje svoj prosti čas, da bo dobro napisal ponudbo za sponzorje ali prepričal sodelavce, da je njegova ideja prava in da bodo vsi skupaj uspeli. Verjamem, da veste, o čem govorim.

Zato si zgradite dobre temelje in vaša možnost, da boste uspešni pri vašem delu in fundraisingu, bo precej večja. Ne ozirajte se na to, če to kdo opazi. Delajte in to dobro. Saj vi veste, da ste naredili vse, kar je v vaši moči. Ta vrlina krasi samo najboljše.

In najboljše se prej ali slej opazi.


Kakšne člane imate?

clan

Hja, kdo je pripadnik vašega društva? So to aktivni ljudje, ki društvu podarjajo svoj prosti čas? So to samo zvesti podporniki, ki vam vsako leto zagotovo nakažejo članarino? Ali pa so to in podporniki in prostovoljci in donatorji svojega človeškega in socialnega kapitala?

 

Nič od tega? Potem je z vašim društvom nekaj narobe.

 

Član vašega društva je lahko vsak, ki izpolnjuje pogoje iz vašega statuta. Včlanil naj bi se prostovoljno. In vsi člani naj bi bili enakopravni. Vsaj tako pravi zakon. Društva običajno določijo nekaj ‘omejitev’, npr. ukvarjanje z določeno stroko ali pa starost in status (npr. pri upokojencih), da vseeno nekako nadzirajo vpis. Če ga hočejo omejiti na le peščico članov povišajo članarino do višine, da je ne morejo vsi plačati. Tisti, ki jo zmorejo, so tako lahko še naprej člani. Nekatera društva so tako vzvišena, da je jasno, da si njim predsedujoči ne želijo nobenih članov. Članstva željne, ki so pripravljeni sprejeti vse pogoje, tudi plačilo visoke članarine, kratko malo zavrnejo.
Človek se vpraša, če lahko sploh še govorimo o društvu.

 

Tista društva, ki ne želijo omejevati števila članov, imajo članarine, ki so le simbolične, pa še teh ne pobirajo dosledno. Če bi jo pobirali, bi to utegnilo pomeniti, da imajo le še enega člana. In to najverjetneje predsednika/co. To lahko pomeni, da ta noče odgovarjati za svoje vodenje. (Rad/a bi pa bil vodja, seveda.) Člani bi namreč s plačilom članarine bržda prej zahtevali kaj nazaj. Mogoče kakšno poročilo, povratno informacijo ali pa kakšno konkretno akcijo. Verjetno tudi sklic dejanskega letnega občnega zbora, ki je po zakonu obvezen. Občni zbor je za trinoge predsednike soočenje z ljudmi, ki bi radi kaj naredili ali želeli vedeti, kako se upravlja s premoženjem društva. Občni zbor za take predsednike/ce nikakor ni najljubše opravilo na seznamu le-teh. Osveščeni člani najverjetneje ne želijo biti samo številka več v poročilu v vlogi za občinska sredstva, ali pač?

 

Nekatera društva tržijo svoje storitve pod pretvezo, da gre za članarino. Članarine so seveda prostovoljni prispevek, ker gre za izraz podpore društvu. A dejansko dobijo ljudi, ki so pripravljeni prostovoljno prispevati 12 mesecev v letu! Brez računa, brez dokazov o plačilu, kar tako na roko ali TRR, brez kaj. Tukaj gre za trženje storitev društva in člani prejemajo bonitete. To je vsem jasno. Po zakonu bi morala tovrstna društva od takih ‘članarin’ plačevati davek od dohodka pravnih oseb. Gre za pridobitno dejavnost, vendar. Pa mislite, da ga? Zakaj že, saj nas ne bo nihče dobil, porečejo. Situacija se je nekoliko spremenila z uvedbo davčnih blagajn. Ker so bili ‘člani’ zahtevnejši pri dokazilih o plačilu, smo se lahko samo naslonili nazaj in opazovali, kaj vse bodo društva naredila, da bi se izognila plačilu davka. Menjali so se predsedniki, upravni odbori, … Zakaj? Ker so bili prisiljeni začeti delati po zakonu. To pa je res pošteno do tistih, ki to že ves čas počnemo, ne?

 

Društva imajo precej sredstev. Četrt stoletja se je obrnilo in tisti, ki razdeljujejo sredstva na lokalni ravni, so ugotovili, da je najbolje dati vsakemu malo in tako s tankimi šnitami salame utišati javnega denarja lačne organizacije. Na višjih ravneh se zdi, da boš danes dobil večji kos ti, drugič pa nekdo drug, češ da se bodo ‘vsi dobro razvili’. Še vedno marsikateri javni financer pozabi povprašati o tem, če so bila sredstva korektno porabljena ali pa jih celo daje iz kvaziskladov za take namene, ki jih dejansko ni moč dokazati v nobenem proračunu, kljub temu pa obstajajo pa niso majhni. Zgodi se, da se denar akumulira na računih društev. Je s tem dosežen namen, ki ga ima javni denar? Po moje ne, marsikdo pa zna oporekati, da je prav, da so visoki zneski na računih – za hude čase, bojda.

 

Marsikdo je ustanovil društvo samo zaradi javnega denarja. Pomilujem ga. Jasno mi je, kako ga bo porabil. Naj ugibam. Zase? Društva naj bi imela povsem druge namene – namene, ki presegajo cilje posameznika. Če bi jih ti imeli, bi to vedeli in cilje udejanjali. Tako pa stopicljajo za drugimi in kažejo v njihove hrbte, češ oni so krivi, da nam gre tako slabo. Sami so odgovorni, čeprav se malo zlobno sliši. Sami, nihče drug.

 

Če boste hoteli in delali dobro, boste dobili dovolj članov, ki bodo hoteli prav isto. In skupaj boste dosegli več in bolje. Takrat bodo novi člani sami od sebe hodili k vam in vam plačevali članarino. In občni zbori bodo vrelišče idej v dobro soljudi, ne pa kazanje zob in pesti, kdo je bolj močan in bolj sposoben.
Seveda, če nekje tam zadaj že ne obstaja prednapisan obrazec za zavrnitev tistih, ki morda hočejo dobro, ampak ne na način, ki ste si ga vi zamislili. Če je temu tako, naj vas bo sram. Svetujem vam, da pri priči podate odstopno izjavo in date prostor tistemu, ki si želi dobro delati dobro.


O petih hlebcih in dveh ribicah

Biblija je zakladnica fantastičnih zgodb. Vsakič ko na kakšno, naključno ali namenoma, naletim, jo povsem zlahka apliciram na zgodbe, ki jih vsi živimo dandanes. Kdaj najdem potrditev, kdaj razlog za ponoven razmislek, kdaj poduk.
Kot menedžer se ne držim daleč od drugih menedžerjev in kdaj se pogovarjamo tudi o kruhu. O kruhu v tistem drugem pomenu – kruhu kot osnovi za preživetje. Koliko ljudem menedžerji damo kruh, koliko družin preživi zaradi našega dobrega menedžmenta in vodenja?

 

Neprofitni, profitni menedžerji … Ni pomembno. V interesu vseh nas je, da so ljudje pošteno plačani, da spodobno živijo in preživijo svoje družine. Za mlade nam je pomembno, da jih spravimo h kruhu.

 

In če se vrnem nazaj k svetopisemski zgodbi, v kateri Jezus nahrani pettisočglavo množico. Razmnoži pet hlebcev in dve ribici, ki jih je slučajno imel deček, ki je bil tam na tistem širokem travniku.
Jezus kot vodja, najprej veli, da se vsi posedejo na travo. Lačni ljudje so pokorni in ga ubogajo.
Vzame kruh in ribe, ki so mu jih prinesli, in jih ukaže razdeliti med ljudi. Po obedu zahteva, da poberejo vse ostanke. Teh je za 12 košar.

 

Poznamo zgodbo. Nič posebnega. Pač še eden njegovih čudežev.
S svojim znanjem in izkušnjami smo lahko tudi mi podobni Jezusu. (Ne, nič domišljavega ni v tem, da se primerjamo z njim). Ljudi vodimo, jim povemo, kaj naj delamo. Sledijo nam, ker imamo nekaj, kar oni želijo. Zaposleni verjetno tudi zaradi plačila, ostali zato, ker verjamejo v to, kar verjamemo mi.

 

Pri slovenceljskem menedžmentu pa se marsikdaj zatakne že pri kruhu in ribah. Kako to mislim? Tako, da nihče ne pomisli, da vam mora dati v roke nekaj, iz česar boste lahko nekaj ustvarili. Naredili čudež, če hočete.
Kruh in ribi so pri zgodbi o Jezusu ključni, saj ju je Jezus najprej dobil, da jih je lahko razmnožil.

 

Kaj pa mi dobimo, ko nas pokličejo, da vodimo? Običajno organizacijo v razsulu, brez pravega reda in usmeritve. Naši ‘podrejeni’, ki jih za razliko od predhodnikov ne jemljemo kot manj vredne, so nad spremembami, ki jih uvajamo, zaprepadeni. Objasnijo, da niso navajeni (takega) dela. Nimajo motivacije, dejansko pa nimajo pojma, kaj tam sploh počnejo. In kako boste vi s tako ekipo prišli do kruha? Težko.

 

Še težje bo z vašimi nadrejenimi, tistimi, ki sedijo v upravi organizacije. Ti bodo razmišljali tako, kot so razmišljali do sedaj. Tako razmišljanje je pripeljalo do klavrnega stanja. Pa kaj? Posledice zanje so premajhne, da bi jim bilo mar. Škoda.

 

A uprava je ključna pri potrjevanju finančnega načrta. Prihodkovni del, kjer je običajno zapisano, koliko morate ustvariti, je jasen. Cilj – nahraniti pettisočglavo množico – je napisan z odebeljenim fontom in še podčrtan. Na stroškovni strani je nič, le stroški za redne prihodke ljudi, ki so že zdavnaj pozabili na žar, s katerim so se pred leti lotili dela v tej organizaciji. Torej nič kruha, niti žemljice, kaj šele hlebca, kaj šele pet hlebcev. O ribah ne duha ne sluha (čeprav je ribe že sicer težko kdaj slišati, četudi jo držimo v roki.)

 

Zaveste se, da vam nalagajo, da brez petih hlebcev in dveh ribic nahranite pettisočglavo množico. Pomislite na Jezusa. Nevoščljivi ste mu. Njegov čudež je bil še kako lahek v primerjavi z vašim. Vi nimate v roki ničesar, da bi se lotili. Niti drobtinice kruha, niti luske.

 

Imate dve možnosti.

1. Pobirate plačo in se pretvarjate, da boste naredili čudež. Držite se v svoji pisarni, kao da nekaj delate. Ne boste komunicirali s tistimi nad ali pod vami. Razen v ekstremno nujnih primerih, pa še tem se boste nekako izognili. Preden vas spregledajo, bo minilo že toliko časa, da se boste finančno precej okrepili. Nabran denar boste porabili za čas, ko boste čakali na novo priložnost.

2. Ste iskreni do sebe in si ponovite staro modrost: Brez nič ni nič. To poveste tudi tistim nad in tistim pod vami. Verjetno vas ne bodo razumeli. Njihov status quo traja že predolgo. Razumete jih in se prijazno poslovite. Vaš čas je predragocen, da bi ga zapravljali s tistimi, ki se niso pripravljeni spremeniti, učiti in delati. Ni treba, da to vedo, a nove priložnosti ste začeli iskati že predvčerajšnjim. Priložnosti, kjer vas bodo klicali tisti, ki bodo za vas že imeli pripravljene ne le hlebce, tudi potice, sirove in makove štručke, ter širok izbor sladkovodnih in morskih rib. Če pojdete tja, boste uživali in sčasoma dejansko nahranili večtisočglavo množico. To bo tista nagrada, ki jo imamo vodje najraje. Tisti elan, ki te poganja, da delaš dobro in učinkovito še naprej. Nagraditi ljudi, ki nam pomagajo uresničevati naše cilje.

 

In, kako se boste odločili?


Problem desne roke

Ne vem, če ta izraz – problem desne roke – sploh obstaja. V resnici mi je vseeno. Jaz ga kar uporabljam in to precej. Če ne bi bil problem desne roke toliko prisoten, ga zagotovo ne bi.
Problem desne roke je problem vsake organizacije, ki je vodje nočejo zapustiti. Gre za vodje, ki (nezavedno) dajejo občutek, da bo brez njih vse propadlo. Njihova kvazinezamenljivost in kvazinepogrešljivost škoduje organizaciji, a se tega ne zavedajo.
Dokazali so že, da ljudje, ki mislijo, da so za vse sami, tudi sebi zelo škodujejo. Na koncu koncev se dejansko zgodi, da ostanejo sami, saj jih nergavih in zoprnih nočemo več prenašati. A ni škoda živeti to življenje sam (in to samo zato, ker se ne znamo obnašati)?
V organizacijah, ki imajo dolgoročno zastavljene cilje, že zgodaj pred odhodom trenutnega vodje, izberejo potencialne desne roke, ki bodo z znanjem seniorjev obogatile svoje znanje, si pridobile pomembne izkušnje in tako uspešno nadomestile vodjo, ko bo prišel čas, da se umakne. Ti vodje dejansko odidejo pomirjeni, saj vedo, da bo z organizacijo vse ok. Zaupajo, da bo z organizacijo vse ok. Na to so pomislili že dosti prej.
Kako pa je v naših organizacijah? Veliko delam z društvi in ko mi njihovi člani, največkrat predsedniki, opisujejo, da ni mladih, ki bi jih nadomestili, pogosto z nekaj dodatnimi vprašanji ugotovim, da mladih ni, ker se vodje vztrajno in največkrat nezavedno trudijo, da jih odženejo.

Kako? Če jim dajo nalogo in je ne opravijo na njihov način, so nesposobni. Četudi je dobro opravljena, način ni pravi. Razumete!? To ni dobro za organizacijo. Ker mora biti točno tako, kot se je delalo včasih, da se šteje za dobro.

Mladi, če že niso vodje, hočejo jasna navodila, ki bodo vodila k ciljem, k poslanstvu. Če vprašajo, dobijo odgovor, da to bi pa že morali vedeti, za kaj si društvo prizadeva. Lahko da mladi že vedo, a potrebujejo dodatno utemeljitev vodje, s katero si bodo sliko v mislih še natančneje predstavljali in uspešneje predstavljali društvo navzven.

Mladi hočejo vlagati. Zdaj smo pa tam. Zdaj je že jasno, da nikoli ne bodo desne roke. Kako to mislijo – vlagati? Naša organizacija špara za hude čase, vendar. Ko pridejo hudi časi, nam boste mladi hvaležni, da imamo tri letne proračune rezerve na računu. Mladi bi ta denar vložili v nove programe, v novo opremo, v nove kadre, da bi laže delali, kar delajo. Zanje je poanta v slednjem. Vendar to je za sedanje vodje nekaj nezaslišanega! Tukaj se dela tako, da se laže financerjem in zavaja člane, ne pa vlaga v boljši jutri. Denar pa mora biti na računu – za hude čase, ki prihajajo, ne za programe, opremo in bognedaj, kadre.

Mladi se bodo vprašali, zakaj so sploh vprašali. ‘Pravični’ vodje se ne bodo vprašali ničesar. Še naprej bodo govorili čez mlade, kako so nevredni in nesposobni ter koliko priložnosti, da so jim dali, pa jih niso izkoristili.

Niti ene priložnosti niso dobili. Od starih nezadovoljnih jamrarjev zagotovo ne. In šli bodo tja, kjer jih bodo, saj imajo znanje in prilagodljivost. To je njihova velika prednost. Lahko bi jo izkoristili tudi v prid dotične organizacije, ampak to ni mogoče, saj bi lahko vrglo slabo luč na sedanjega vodjo.

Človek se seveda vpraša, če je morda to početje namerno, da bi še kako lahko jamrali naprej in nazaj, kako ljudje njim, ‘edinim pravim’ vodjem obračajo hrbet? Zdi se, da je bilo to nesramno delo prej zaupano samo njim. Dobro ga opravljajo. Ko jih spet vidim, jim čestitam. Zagotovili so si, da nikoli ne bodo imeli desne roke. Vsekakor pa bodo imeli problem desne roke. Za njimi bo zagotovo ostal en velik prazen nič.

In prav to so tudi hoteli. Seveda nezavedno. Pfej fuj.

(Kot zanimivost naj napišem, da so slovenska društva na dan, 31. 12. 2006, torej pred ekonomsko krizo v društvenih skladih hranila 439 mio. EUR. Na dan, 31. 12. 2014, torej po krizi pa 447 mio EUR, kar nakazuje, da ekonomska kriza ni vplivala na višino rezerv v društvenih skladih, za katere bi pričakovali, da so se v krizi (zaradi krize) bistveno zmanjšali. Podatki so iz Informacij o poslovanju društev AJPES.)